masten
ozbej
Poslovilna kolumna
S to kolumno se s teh strani poslavljam. Začel sem oktobra 2005, od takrat približno 25 tekstov na leto. Da bo trajalo sedem let in pol, si na začetku nisem predstavljal. Zdaj je tako za Dnevnik kot zame nastopil v mnogih pogledih pravi trenutek, da se pisanje v obliki redne kolumne prekine. Velika hvala gre uredništvu za zelo korekten odnos vsa ta leta.
Poslovilna kolumna potegne črto. To lahko naredim z dveh vidikov. Najprej lahko nekako uokvirim osnovno sporočilo vseh teh kolumn. Nato se bom osredotočil na nekaj bolj specifičnih elementov in jih postavil v današnjo perspektivo Slovenije.
Ni potrebno velikega napora za ugotovitev, da je Dnevnik zelo levosučen časopis. To se najbolj zrcali v Dnevnikovih kolumnah. Večina kolumnistov pri tem sodi v ekstremen pol. Moje pisanje pa se je večinoma razumelo kot neoliberalno in bilo s tega vidika nekakšen tujek. Vsa ta leta sem užival v opazovanju zgrešenosti tega pojmovanja. Dejstvo namreč je, da imam sam zelo levičarski pedigre, ki se močno pozna v pisanju. Vendar je to primitivno levičarstvo, mogoče celo arhaično, danes nepoznano. Je namreč nasprotje tistega, kar publicist Miha Kovač označuje za socializem za bogate, in hkrati z zelo realnimi koreninami.
Izhajam iz družine, ki se je z izrazitim levičarstvom, komunizmom, srečala, preden je predhodnica današnjih slovenskih levičarjev, Zveza komunistov Jugoslavije, sploh obstajala, in se distancirala od povojne degeneracije levičarstva, ki mu jaz poenostavljeno rečem udbaštvo. Mnogi bi rekli, da je eno in drugo tesno povezano, vendar je ločnico potegniti zelo enostavno, ko doma iz prve roke poslušaš o politično orkestriranem sodnem procesu, dvanajst let preden se je Josip Vidmar s kolegi odločil, da bi Slovenija imela OF. Zmotno je prepričanje, da je komunizem, ki ga je na našem koncu širil komenski kaplan, bil rezultat le oblikovanja narodne zavesti v času fašistične tiranije na Primorskem. Šlo je tudi za upor proti ekonomski politiki fašizma, katere dve izraziti značilnosti sta bili državna dominanca v gospodarstvu in tiranski davčni sistem. Takratno levičarstvo je ekonomski liberalizem v rudimentarni obliki imelo za del oblikovanja narodne podstati večinsko kmečkega slovenskega prebivalstva v času fašizma. Luknjo v podu kambre v naši stari hiši, kjer so se skrivali vino in drugi pridelki pred fašističnimi dacarji, bi danes šteli med sivo ekonomijo in utajo davkov, takrat pa ni bilo tako. Mlakarjevih Karletov Špacapanov je bilo takrat veliko in večina bi na današnjo državo gledala podobno kot takrat na fašistično Italijo, le govorica tirana je druga. Od takrat je komunizem na naših tleh prehodil dolgo pot. Danes bi ga humorno še najbolje označil z besedami šestletnega sina mojega prijatelja, ki je za Jamesa Bonda dejal, da je bil malo komunist. Zato ker nima svojega avta, in vsake toliko kakega ukrade.
Verjetno imam srečo, da sem bil vzgajan v duhu tega primitivnega ekonomskega liberalizma, saj je ideja ekonomske svobode pri nas redka. Pri tem nikomur niti od daleč ni bilo treba brati Hayeka ali Friedmana. Imeti kritičen odnos do današnjega dogajanja v Sloveniji je tako naravno. Današnja slovenska levica s komunističnimi koreninami je na področju ekonomske ideologije prevzela totalitarnost nacionalsocializma in je kot taka popolnoma potlačila ekonomsko svobodo posameznika. Razen nacionalne identitete, to nima nič skupnega z levičarskim medvojnim bojem za osebno in ekonomsko svobodo pod fašizmom.
Enačenje tovrstne leve misli v levem časopisju z neoliberalizmom veliko pove o tem, kar imamo danes. Ekonomski sistem mencingerjanskega nacionalnega socializma, ki bi ga danes, ko je sintagma nacionalni interes, postala sinonim za bankrotirano tajkunizacijo, njegovi ključni akterji radi prepakirali kot demokratični socializem. Embalažo lahko imenujemo, kot želimo, to ne bo spremenilo dejstva, da nas je ta sistem pripeljal na rob izgube ekonomske suverenosti.
Vse to se je ves čas odražalo v mojem pisanju. Zrcalilo se je v kritiki Banke Slovenije in zagovarjanju cenovne stabilnosti. V opozarjanju na probleme zlorabe tržne moči in procesa tajkunizacije, od epizode Šrotove Pivovarne Laško do katastrofe državnih bank. Začetek pisanja kolumne je bil še najbolj v znamenju zagovarjanja strukturnih reform. Nekaj, kar je danes samoumevno tako na desnici kot levici.
Jeseni 2008, po propadu banke Lehman Brothers, sem pisal o bankrotu slovenskega nacionalnega interesa. Ideja in forma bank, ki kanalizirajo prihranke v slovenske blue chipe v imenu nacionalnega interesa, se je sesula kot hišica iz kart. Pri tem mi je najbolj žal, da me na laž ni nihče postavil pri napovedi, da se problema naših bank in finančnega prestrukturiranja gospodarstva ne bomo lotili zato, ker bi morale naše tranzicijske gospodarske in politične elite najprej priznati svojo zmoto. Slednje pa je proti naravi vase zaprtih elit, ki smo jih ustvarili. Predlog hitre reakcije slabe banke, ki sem jo dal s kolegoma že februarja 2009, je ostal brez epiloga vse do leta 2012 in še danes si elite na ravni vlade in centralne banke prizadevajo, da bi proces zaobšle. Slaba banka je le kamenček, vendar pomemben simbolni kamenček, mozaika trhle strukture našega ekonomskega sistema in nezmožnosti ukrepanja v težavah. S krčevitim upiranjem rešitvi, ki se je drugod izkazala za učinkovito, v obrambo zasebnih interesov seveda, smo po štirih letih stalnega opozarjanja prišli do točke, ko smo v trepetanju celega naroda za uspešno izdajo obveznice, s strani tujih finančnih institucij postavljeni pred dejstvo, da moramo slabo banko zagnati v praktično nekaj dneh.
Obdobje pisanja te kolumne žal sovpada s ciklom silovitega gospodarskega vzpona, ko nismo želeli razmišljati o svojih težavah, do absolutnega dna, ko so nas gospodarsko-politične povezave pripeljale na rob izgube ekonomske suverenosti. Precejšnje razočaranje z vidika medvojnih idealov primorskih upornikov. Ne glede na to ohranjam vero, da bo moj kolumnistični naslednik ob koncu svoje dobe potegnil črto pod zrcalni cikel.
Današnja slovenska levica s komunističnimi koreninami je na področju ekonomske ideologije prevzela totalitarnost nacional-socializma in je kot taka popolnoma potlačila ekonomsko svobodo posameznika.