V duhovniški stan je ta sin plemiškega veljaka stopil, ne da bi zanj čutil posebno notranje nagnjenje. Sorodnik, škof v Palenciji, ga je kot mladega duhovnika imenoval za kanonika in stolnega dekana, kar ga je navdalo z napuhom. Nekoč je skozi mesto jezdil v sijajnem spremstvu. Njegov konj se je nenadoma splašil in nečimrnega jezdeca vrgel v cestno blato. V tej izkušnji je Peter Gonzales spoznal božji prst, ki ga je kaznoval za njegovo nadutost in častihlepnost. Stopil je v red svetega Dominika in postal zgleden redovnik in odličen pridigar. Na svoj dvor ga je dal poklicati celo kralj. Z modrimi nasveti mu je velikokrat pomagal, predvsem v času vojne, rešil je življenja premaganih v vojni in obvaroval žensko čast mnogih žena in deklet pred podivjanim vojaštvom. Podlegel ni niti skušnjavi lahkoživih ljudi, ko so najeli neko malopridno žensko, da bi ga zapeljala. Žensko je posvaril nato pa se, zavit v plašč, vrgel v ogenj, vendar se ni vžgal. Žensko je prizor tako presunil, da se je spokorila in s svojo pripovedjo prepričala še druge razuzdance, da so se poboljšali.
Upodabljajo ga kot dominikanskega redovnika, ki leži na svojem plašču sredi ognja.
|
