Eden največjih spokorniških pridigarjev 15. stoletja, Vincecij Ferreri, se je rodil okoli leta 1350 v Valenciji. S sedemnajstimi leti je oblekel dominikansko redovno obleko, študiral bogoslovje in modroslovje, nato pa v samostanu v Valenciji poučeval. Tam je bil tudi posvečen v duhovnika.
Deloval je v eni najbolj nesrečnih dob katoliške Cerkve, v dobi zahodnega razkola, ko je Cerkev vodilo več papežev. Kot potujoči pridigar je doživel predvsem nravno izprijenost, versko mlačnost in splošne žalostne razmere. Prizadeval si je obnoviti cerkveno edinost ter klicati k pokori in poboljšanju.
Zaradi nekaterih njegovih pridig so ga obtožili krivoverstva. Inkvizitorje so motile predvsem njegove pridige, ki so govorile o Kristusovem trpljenju, o štirih poslednjih rečeh in o bližajočem se koncu sveta. Njegovi vnema in prepričljivost pri pridiganju sta v cerkev zvabili množice. V Toulusu so zaradi njega za tri dni zaprli predavalnice na vseučilišču in opustili vse druge pridige, njega pa so morali zavarovati z ograjo.
Bil je zgled spokornega življenja: sam je živel tako, kot je drugim predpisoval, ni se menil za užitke tega sveta in za časti v javnem življenju. Mesa ni užival, vsak večer se je ostro bičal in veliko molil. Pridige je sestavljal kleče pred Križanim. Ležal je na slami ali na trtnem listju.
Sv. Vincecij je navadno prikazan v dominikanskem oblačilu, s knjigo, včasih tudi lilijo ali križem v roki. Upodobljen je sredi ognja ali sredi poslušalcev, stoji tudi na krstnem kamnu.
|
