Hugo je izhajal iz verne družine; njegov oče, ugledni grof, je na stare dni stopil v ostri red kartuzijanov, mati pa je sina spremljala in kasneje živela na njegovem škofijskem dvorcu kot redovnica. Že kot mlademu za Boga tudi najboljše ni bilo dovolj dobro. Po končanem študiju bogoslovja, je bil nastavljen za kanonika in izvoljen za grenobelskega škofa. V strahu pred novo službo mu je pomoč ponudil sam papež, Gregor VII. Ta ga je poučil, pomiril in sam posvetil za škofa. Zaradi neuspeha v lastni škofiji, se je odpovedal škofovski službi in stopil v samostan, vendar se je po papeževem ukazu moral vrniti nazaj v Grenoble. Tam ga je obiskal sv. Bruno, ustanovitelj kartuzijanov. Hugo mu je odstopil prostor v škofiji in tam je kasneje nastala Velika kartuzija. V svojem štiridesetletnem škofovanju si je prizadeval za versko obnovo, v skrbi za uboge pa je prodal celo svojo zlatnino, tudi svoj kelih.
Sv. Hugo je zavetnik zoper glavobol, upodabljajo pa ga kot škofa z znamenji kartuzijanov – z lučjo v roki, z labodom - simbolom ljubezni do samote - ob strani ali s sedmimi zvezdami, ki simbolizirajo sedem prvih kartuzijanov.
|
