Zavetnik poljskega naroda in nadškofije Krakov je bil eden od predhodnikov papeža Janeza Pavla II. na škofovskem sedežu najpomembnejše poljske nadškofije. Spada med najbolj čaščene svetnike na Poljskem.
Rodil se je okoli leta 1030, v okolici Krakova. Postal je duhovnik in bil imenovan za krakovskega škofa. Z neutrudljivo delavnostjo, pravičnostjo in usmiljenostjo je oznanjal božjo besedo in poglabljal versko življenje. Zagovarjal je reforme, ki so dvigovale moralo in poštenje.
Nesreča se je začela, ko je Stanislav takratnega poljskega kralja Boleslava II. opomnil, naj bolj pazi na zvestobo svoji ženi in lepše ravna z ženskami na splošno. Bil je edini, ki je bil toliko pogumen, da se je upal zoperstaviti kralju. Spor se je vnel tudi zato, ker je kralj škofu Stanislavu kratil pravico do cerkvene posesti. Kraljevo nemoralno obnašanje je naposled privedlo do tega, da ga je Stanislav izobčil. Kralj pa je v odgovor škofu izrekel smrtno obsodbo in jo tudi sam izvršil, saj so se njegovi vitezi upirali opraviti to gnusno dejanje. Medtem ko je Stanislav maševal, mu je kralj pred oltarjem z mečem preklal glavo. Ljudstvo se je v besu in žalosti uprlo in Boleslava pregnalo iz dežele.
Vedno je upodobljen v škofovskih oblačilih. Meč ob njem simbolizira mučeniško smrt.
|
