Zasluga ustanovitelja kongregacije šolskih bratov je zlasti dvojna: ubogim in zapuščenim otrokom je na široko omogočil učenje po poti dobrodelnosti in načrtna vzgoja dobrih učiteljev. Reformiral je tudi tedanji šolski sistem.
Bil je prvorojenec aristokratske družine v Franciji, rojen 30. aprila 1651. Navdušen nad duhovniško službo je teologijo študiral na najuglednejših učnih zavodih tistega časa. Po doktorski diplomi in mašniškem posvečenju ga je zgodnja smrt staršev primorala v vzgojo mlajših bratov in sester. Vprašanje krščanske vzgoje ga je zgrabilo kot človeka, kristjana in izobraženega duhovnika. Spoznal je, da je največje plemstvo božje otroštvo.
Ustanovil je svojo šolo, v kateri je najprej vzgojil učitelje in jih kasneje povezal v duhovno enoto, ki je postopno prešla v versko družbo učiteljev.
Vse svoje imetje, ki je bilo še vedno veliko, je razdal revežem. Na koncu je še sam stradal, tako da mu je neki deček vrnil polovico podarjenega hlebčka, da si uteši lakoto.
Še danes po vsem setu deluje njegova šolska družba – šolski bratje –, ki sprejema samo laike (ne pa tudi duhovnikov), je življenjsko praktična in temeljito seznanjena z vsakdanjimi potrebami otrok, hkrati pa naravnana na božje otroštvo.
Sv. Janeza upodabljajo v oblačilu njegove kongregacije, v črni obleki z belim ramenskim ovratnikom, obdanega z otroki.
|
