Prerok je bil po poklicu duhovnik, kakor njegov oče. Njegovo ime pomeni »močan je Bog«. Večkrat se imenuje tudi »sin človekov«.
Skupaj s kraljem Jojahinom je prišel leta 597. pr. Kr. v babilonsko sužnost in bil tako prvi prerok, ki je deloval izven domovine. Z vso ostrino je pobijal malikovanje in grajal nenravno življenje. Že na začetku pregnanstva je svojim rojakom naznanjal, da je njihovo upanje v padec Babilona in v rešitev judovske države prazno, ker je Bog to strašno kazen sklenil zaradi njihovih pregreh. Bil je neizprosen varuh božjih zakonov. Po padcu Jeruzalema, ko so bili pregnanci popolnoma obupani pa jih je tolažil in bodril k zaupanju s pogledom v mesijansko dobo.
Po judovskem izročilu je umrl nasilne smrti.
Sveto pismo mu pripisuje mesto med velikimi preroki. Podobe iz njegovih vizij so fantastične in spominjajo na podobe v novozavezni apokalipsi. Med njimi je najpomembnejša vizija o kosteh, ki se urejujejo v živo telo in so podoba vstajenja judovskega ljudstva v novo svobodo, obenem pa zarodek vere v vstajenje mrtvih. Kot prerok kliče k prenovitvi sveta.
Njegova in Jeremijeva duša sta bili povezani in navdahnjeni z enakimi videnji, čeprav prerok Jeremija ni bil v izgnanstvu.
Upodobljen je z mečem v roki, s konico navzdol, z vrati med dvema stolpoma, s tehtnico – Božjo pravičnost, z vozom v katerega so vprežena bitja z obrazi človeka, leva, vola in orla.
|
