Plecnik, mediocre architect glorified by Slovenian
Vla...@volcanomail.com
opened till 7th July 2007.
Exibition is held in gallery Vzigalica, Trg francoske revolucije 7,
Ljubljana. Gallery is opened each day, exept Mondays, from 10 pm to 6
am.
Exibition was prepared by Architecrural museum Ljubljana and with
colaboration of City Museum of Ljbljana and French institute Charles
Nodier from Ljubljana.
Curator of the exibition is Bogo Zupancic.
I thought it might be of interest to publish what architect professor
Ivan Vurnik thought about Plecnik, a mediocre, obsolescent architect,
a sycophant to the communists before the World War II and a sycophant
to the communist regime after the war.
Vurnik wrote:
Največji greh napram slovenski kulturi sem zagrešil l. 1921, ko sem v
svojem
nepoznanju Plečnikovega značaja in njegove izobrazbe – po 4-letni
debati
s takratnim dekanom prof. Samcem Plečniku priboril mesto rednega pro=
fesorja arhitekture na ljubljanski univerzi, ko ta sploh ni imel
nobenih
pravih pojmov o bistvu arhitekture.
—I [Vurnik] committed the greatest sin agains the Slovenian culture in
1921 when, unaware of Plecnik's character and professional background
I – after a four year long debate with the dean of architecture
professor Samec – assured the appointed of Plecnik's as a professor of
architecture at the University in Ljubljana motwithstanding the fact
that he had no real understanding of the essence of architecture.
Most people probably have no idea who was Vurnik and what narrowness
and parochial limitation is reflected in Plecnik's work. Of interest
are also Vurnik's comments about Plecnik's disciple Marjan Tepina.
Vurnik's letters to Ladislav Bevc follow
Pisma Ing. Arg. Ivana Vurnika Ing. Ladislavu Bevcu
PROF. ING. ARH. IVAN VURNIK FILE
30. VIII.1970. Radovljica
prejel 4/IX’70
Zelo spoštovani dragi prijatelj Ladislav Bevc in njegova plemenita
ženka Ivanka! – Ko mi je 26. VIII. T.l. dekle, ki mi gospodinji,
prineslo
v mojo delavnico pismo iz USA in vidim na njem črke MRS. Ivanka…, mi
je kar sapa zastala, ker sem mislil, da mi je prijatelj Bevc umrl.
Takoj sem
pismo s škarjami odprl in sem se oddahnil, ko sem bral, da bodo v Napi
obhajali le 80-letnico njegovega rojstva. Čutil sem se pa tudi
dolžnega
radi njegovega zadnjega pisma od srede maja, ko mi je opisoval poslo=
vanje na ljubljanskem mestnem gradbenem uradu v zvezi s Plečnikom.
-- Jaz bi se Ti moral že zdavnaj zahvaliti za Tvojo naklonjenost in
pozornost, pa je tako, da pod naslovom > za čast slovenskega naroda<
delam dnevno po 6 do 7 ur, nato sem pa vedno truden, da vsaj tri ure
vmes moram počivati. Ker gre to od ponedeljka do sobote, mi ostane
samo
nedelja prosta za pisanje pisem. Največ časa rabim za pisma, ki jih
rabim za odgovore pismom iz Dunaja. Ako enega na nedeljo dostojno
spravim skupaj, morem biti zadovoljen. Tu gre samo za zadeve mojega
poklica z glavnim profesorjem arhitektnega oddelka – ki je pa letos že
3. leto upokojen in ki me je s svojo ženo – akademsko slikarko –
prišel že
dvakrat v Radovljico obiskat, da vidi, kako napreduje moje delo za
Rim. – Berem pa tednesko samo petkovo številko “Dela.” Z Dunaja
mi pa pošiljajo letno ca. 160 strani obsežno knjigo “Bericht hber das
all-
Jariches Studienjahr.” – Letos so prvič uvedli tanjšo knjigo pod
naslovom “Informationen”, ki bo pa prihajala semestralno. Že v
teh knjigah je večkrat toliko zanimivosti, o katerih se sporazumevamo.
Težava je pa v tem, da ima v mojih starih letih dan največ po 7 ur
delavnih
ur dneva, ko sem jih imel pred 30-imi leti po 15. Spominjam se, kako
je
včasih moja pokojna žena otrokoma govorila:”Ko atek pride domov iz
šole,
pravi “hajta vista”, njemu nikoli nihče dovolj ne dela. – Glede
zdravja bi se še
ne mogel tožiti, ker izven prebavnih težkoč nimam drugih. Ne grem pa
že nekaj
let peš na cesto. Kdor želi, da pridem kam, me pride z avtom iskat. A
to se pri-
peti le en ali dvakrat letno. K meni pridejo le tisti, ki od mene še
kaj rabijo.—
Izjema bo v prvi polovici septembra letos, ko bomo v mojem stanovanju
praznovali
obletnico mature. Od nekdanjih 45 maturantov nas je samo še 5 živih:
Dr. Ivo
Tavčar, ki mi je po miselnosti najbližji. Njegov prijatelj Dr. Aci
Pavlin, Dr. Jaka
Prešeren iz Begunj in župnik Šmid iz Kovorja pri Tržiču. Doslej so
bili ti sestanki
po večini zgolj zato, da smo opravili skupno kosilo. Zato se jaz že
mnogih nisem
udeležil. Jaz sem pa tovariše skušal zato pridobiti, da bi vsak od nas
ob tej
priliki povedal kako svoje življensko spoznanje, oziroma doživljaje.
Pa doslej
še nisem uspel. Za letos sem si sam sestavil 10 točk. Eno bom tu kar
Tebi
povedal:-- L. 1957 so Plečnikovi prijatelji v takratnem ljubljanskem
dnevniku slovesno ob=
javili, da bo v juniju tistega leta na dunajski umetniški akademiji
izložba Pleč=
nikovega življenskega dela. Čim sem to bral, sem se takoj odločil, da
mora biti isto=
časno s Plečnikovo izložbo tudi izložba moje šole na Dunaju, kljub
temu, da je Pleč=
nik imel na Dunaju svoje močno zaledje v Društvu za cerkveno umetnost
in še v
profesorju arhitekture na akademiji Holzmeistru, ki je bil slučajno
moj študijski kolega
na tehn. Vis. Šoli. Najpreje pišem njemu, pa nič odgovora. – Nato
pišem dekanu
arhitektnega oddelka na tehn. Vis. Šolo. Njegov odgovor:”Kje more v
Ljubljani
nekaj nastati, kar bi nas na Dunaju moglo zanimati. Ostanite doma!” –
Na moje
drugo pismo, da naravoslovci že stoletja študirajo naravo, pa še vedno
kaj novega naj=
dejo, mi dekan odgovori:”Tudi ako bi Vi res imeli kaj posebnega
pokazati, bi Vam
tu iz zavisti ne hoteli dati priznanja.” Ostanite doma! –Ko vidim, da
tako
nič ne opravim, pa pišem dekanu takole: “Nikoli še nisem poskusil kje
opraviti
rigoroznega izpita za dosego Dr. techn. Jaz sem pri Vas diplomiral in
imam zato še
vedno pravico, da se pri Vas prijavim za ta izpit. Tu mi pa dekan
odgovori:
“Ako si pa to upate, potem pa smete priti tudi z izložbo.” – 26. VI.
1957. sem
imel na arhit. Oddelku dunajske tehnike ob 9h urejeno svojo izložbo.
27. VI.
Ob 15h je bila dobro obiskana otvoritev. Ko sem šel 28. VI. Dekana
vprašat,
kdaj bo rigorozni izpit, mi odgovori:”Ga ne bo. Z Vami se mi ne gremo.
Morate priti na poslovilni večer od takratnih 16ih naših diplomantov.”
To se je reklo:”Pripravi se na predavanje”. – po mojem predavanju mi
dekan
takole govori:”Da kann man vohl sagen, dass in Ihrer Rede jeder Satz
sitzt>”
--Naslednji dan po valeti me ob koncu dekan zagotovi, da mi bo
dunajska
tehn. vis. šola dala zasluženo priznanje. To priznanje mi je prišlo l.
1961.
v obliki zlate medalje ustanovitelja dunajske tehn. vis. šole
(1815),
kjer so mi na zadnji strani dali vgravirati napis:”Dem Freund der
Hochschule und F`rderer der Jugend,” – nato moje ime in datum 5. VII.
61.
Tako je moja šola takrat dosegla dvojno zmago: enkrat v interesu
moje ljubljanske šole, drugič se Plečnikovim prijateljem ni
posrečilo,
da bi bila na umetniški akademiji izložba njegovega življenskega
dela. Njegovo delo so prinesli na dunajsko umetniško akademijo,
od tam pa so ga poslali nazaj v Ljubljano, ker to delo spada v
XIX stoletje in ga je zato nemogoče v XX. Stoletju razstavljati
na Dunaju, ker zanj ni več tam interesa.—
To je eno! – Drugo je pa, da sem bil l 1966. predlagan za rednega
člana ljubljanske akademije, pa sem se za to predsedniku zahvalil,
ker so istočasno predlagali dva nevredna kandidata za izredna člana.
Samo eno bi Ti še tu mogel povedati, da sem bil 7. VIII.70. progala=
šen za častnega člana radovljiške občine.—
Sedaj pa Tvojo ljubo ženko in Tebe in vso Tvojo družinico prav
Iskreno pozdravljam in Vam želim, da ostanete stari in mladi kar Vas
je da=
nes skupaj, še vsaj 70 let zdravi in srečni. Tvoj hvaležno vdani
stari, sivi Vurnik Ivan.
-----------------------
PROF ING. ARH. IVAN VURNIK FILE
Radovljica, dne 18. XII. 1969
Zelo spoštovani moj stari prijatelj Ing. Bevc!
Dolgo sem Ti že dolžan pisati kaj o sebi, pa se staremu možu to zelo
rado od=
mika. Šest ur dela na dan hitro mine, nato so pa možgani že toliko
zmehčani,
da za jasno miselnost niso več uporabni.—Kaj naj Ti zapišem, kar bi Te
moglo zanimati.
Največji greh napram slovenski kulturi sem zagrešil l. 1921, ko sem v
svojem
nepoznanju Plečnikovega značaja in njegove izobrazbe – po 4-letni
debati
s takratnim dekanom prof. Samcem Plečniku priboril mesto rednega pro=
fesorja arhitekture na ljubljanski univerzi, ko ta sploh ni imel
nobenih
pravih pojmov o bistvu arhitekture.—
Sedaj pa preskočim dobo ca.. 30 let. – V juniju l. 1957 so hoteli
Plečnikovi
prijatelji prirediti na dunajski umetniški akademiji izložbo njegovega
živ=
ljenskega dela. To pa v zvezi z življenskim delom njegovega učitelja
arhitekta
Otto Wagnerja(!).—Ko sem to bral v našem takratnem dnevniku, sem takoj
skle=
Nil, da mora biti istočasno s Plečnikovo izložbo na Dunaju tam tudi
moja.
Ko prosim takratnega, meni nepoznanega dekana arhit. Oddelka NA TEHN.
VIS. Šoli, naj mi
omogoči, da bi bila koncem junija tam izložba mojega življenskega
dela, mi ta
odgovori:”Kako si Vi predstavljate, da bi kdaj moglo nastati v
Ljubljani nekaj,
kar bi tudi nas na Dunaju moglo zanimati?”—Ker je bil njegov odgovor
tudi
na moje drugo pismo odklonilen, sem se priglasil k rigoroznem izpitu
za
dosego Dr.techn.—Nato sem dobil od dekana pristanek, da bo koncem
junija 57.
Lahko tudi izložba mojega življenskega dela.—26.VI. je bila ob 9h moja
izložba
Urejena, da sem lahko šel to dekanu javit.—Otvoritev je bila določena
na
Željo dekana ob 15h.—Takrat je pa vse nezaupanje dunajskih profesorjev
do mene izkopnelo
Še bolj smo se pa drug drugemu približali po mojem predavanju, ki sem
ga opravil na
željo dekana pred večjim zborom profesorjev in študentov../.
Kot priznanje za svoje življensko delo so mi dali zlato medajlo
ustanovitelja dunajske tehn. vis.
Šole na sprednji strani, na zadnji pa relief glavnega dela profesorja
tehnike, nad njim napis
“Dem Freund der Hochschule und F`rderer der Jugend”, pod reliefom
tehnike pa moje ime
in datum izročitve.—V sept. 1963 prideta nenapovedana – glavni
profesor arhitekture kom=
pozicije na dunajski tehn. Vis. Šoli Erich Boltenstern in njegova žena
v Radovljico na obisk, z
željo, da jima pokažem še nekaj projektov svoje ljubljanske šole. Od
takrat je dopiso=
vanje med Prof. E. Boltensternom in menoj postalo v presledkih 2—3
mesecev redno.—
--Vedno sem pa čutil, da leži nad menoj greh napram slov. Kulturi radi
Plečnika.
Zato sem prav rad porabil priliko izdelati načrte za veliko
monumentalno stavbo v Rimu.
Tega ne bi bil noben jugoslovanski arhitekt zmožen v toliki meri kot
jaz. V Rimu naj bi
slovenski arhitekt zgradil monumentalno stavbo, v njeni notranjosti do
skrajnosti funk=
cionalno in estetsko urejeno. To je cilj mojega prizadevanja.—23.IX.
39. je bila nedelja.
Nenajavljeno se ob 12:30h pojavila pri meni Prof. Boltenstern in
njegova žena. Želita, da
jima pokažem svoje rimske načrte. Poldrugo uro si jih tiho ogledujeta,
nato se poslovita.
Tri tedne na to pa pride iz Dunaja poslano dolgo pismo, v katerem so
za me najbolj za=
nimive sledeče misli: “Fhr uns beide (aus Wien) war ein ganz besonders
Erlebnis, dass wir
Ihre Arbeit sehen k`nten wenn die Zeit auch zu kurzen, so bekammen wir
doch euren vollst@ndin=
gen Ubendlick hber Ihre romischenProjekt und wir waren sehr
beeindruckt von der Grosse Ihrer
Leistung. Als ganzwesendlich empfindlich dabei, dass Sie vielleicht
der letzte Repr@sentant
Einer hochbegabten Architekting generation sind, der Otto Wagner,
Olbrich, Ohmann, Orley,
Josef Hoffmann, Fabian u.a. angeh`ren. Es sind in Ihre Arbeit Werte
aushalten, die
Leute hochgeseh@ft werden, die aber in unserer Zeit vollig verloren
gegangensind.
dasselbe habisch and bei Ihrem Kirchlischen Arbeiten in Ihrer Heimat
empfinden. Heute
ist vieles im Bauen entweder schablonenhaft oder es wird brutal, sehr
selten find man
xxx das kunstlerische Fingerfuhlt, wie es Ihre Arbeite zeigend.”…
Moram zaključiti.
V prošlem tedno so naši časopisi posvečali mnogo pozornosti
ljubljanski univerzi (50-letnica). Ko sem pa o tem bral
Sem čutil, kako so vsa kulturna prizadevanja pri nas xx, da ne pišem:
često sama “farce”.—
Sedaj pa še iskrene pozdrave Tebi, Tvoji ljubi ženki in Tvojemu
potomstvu.
Udani Vurnik Ivan
--------------------------
PROF. ING. ARH. IVAN VURNIK FILE
15. III. 1970
prejel 19 III ‘ 70
Spoštovani dragi prijatelj Lado Bevc!
Zopet imamo eno zimo več za seboj. Jaz bi si želel vsaj še 2 ali 3,
bolje 4,
da bi doživel, če mi bo delo v prošlih štirih let obrodilo zaželjeni
sad. – Kak sad? –
Da bi bila v Rimu že zgrajena velika monumentalna stavba po načrtih
slovenskega arhitekta, ki bi pričala, da imajo tudi Slovenci svojo
kulturo.
-- O tem Ti je gotovo že Stanko Dimnik kedaj kaj pisal, ker mi je on
mentor
za statične probleme. – Kaj bi Ti bilo iz tukajšnjega življenja
zanimivo ve=
deti?—V prvem delu zime (do novega leta) je bilo dosti “hongkonške”
hripe.
Ljudje so po 5-6 tednov ležali, mnogo jih je tudi pomrlo. Od novega
leta sem je
pa bolje. Jaz preživljam zimo od novembra v dobro kurjeni sobi, ki mi
služi za delo,
kot obednica in spalnica. Več tednov niti praga nisem prestopil, da se
nebi pre-
hladil.—V decembru (1969.) so v Ljubljani od 8 do 11. slavili 50-
letnico univerze,
ki pa, sodeč po poročilih v “Delu”, ni vzbojala v občinstvu posebne
pozornos=
ti, ker tu danes “visoki” še ne razumejo takih doživetij v idealno luč
proslavi=
ti. V ospredje je bila postavljena razdelitev večjega števila
“doctorskih diplom
H.C.”, ko so začeli pri predsedniku države in Kardelju ter nehali pri
izbrancu
čigar slika v “Delu” je bila pa tako zamazana, da si je vsak mogel
misliti:
”Sram ga je”, zato je raje svoj obraz skril.—Ne vem, če sem Ti že kdaj
opi=
sal, kako so si arhitektni oddelek l. 1946 okupirali samo osebni
prijatelji nekaterih mi=
nistrov. Vsi ti so iz Plečnikove šole.—24.XII. 45. me po telefonu
pokliče takratni prosvetni minister Ferdo Kozak (xxxxx. prof.). – Ko
pridem v njegov kabinet, sedi tam poleg
ministra: takratni dekan tehniške fakultete prof. za ceste in
železnice Alojzij Hrovat, en
kandidat na mesto v arhitektnem oddelku in Marjan Tepina (arhitekt iz
Plečnikove šole)
danes – ako prav vem – naš konzul v Trstu – človek brez morale, kar mi
je nekoč sam priznal.
Ko sedem, mi kandidat na eno mesto profesorja v arhitektnem oddelku,
naštevati imena drugih
-------------------
kandi datov, a jaz ga nisem mnogo poslušal, ker sem ves čas
premišljal, kako bi se iz rte situ=
acije rešil tako, da ne bi bilo pri ministru prehude zamere. Kajti iz
svoje šole sem imel
Sam dva res sposobna kandidata. Pa so mi enega za dalj časa odrinili v
Beograd, dru=
gega pa sami zaposlili na akademiji za igralsko (gledališče) umetnost
v Lj. Kot rektorja.—Naposled
se le zberem in izjavim:”Kadar bo prosvetni minister posloval v
interesu univerze, mu
bo ta gotovo hvaležna.”—Nato vstanem in grem.—Drugi ali tretji večer
na to mi pa
prinese eden od petih kandidatov, ki ga ni bilo pri ministru, v šolo
nekaj popisanih lis=
tov (nekaka skripta predavanj the kandidatov), da bi jaz na osnovi the
pisal kvali=
fikacije. The pa nisem hotel sprejeti. Ker je bila že noč, sem se
odpravil domov. Kandi=
dat me spremi. Ko prideva pred poslopje tehniške srednje šole, mi
reče:”Vi me boste predlagali
za izrednega profesorja”. – Nato jaz:”To mi je nemogoče.”—Par dni nato
pa pride
dekan v moj kabinet povedat, da je prišel ta kandidat na dekanat in v
imenu mi=
nistra zahteval, da me mora univerza takoj predlagati ministrstvu za
upoko=
jitev. Ker univerza ni reagirala, je minister poslal dekret, v katerem
me dolži,
da sem ga na ministrstvu nalagal, da bom njegovih pet kandidatov
spravil na arhi=
tektski oddelek univerze.—Nato so bila med zastopniki univerze in
ministrom neka
pogajanja, kjer so se dogovorili, da naj prosim za enoletni dopust.—Po
letu dni je minister
zopet zahteval mojo upokojitev.—Tu je pa šel profesor elektrotehnike
Milan Vidmar na
ministrstvo in dosegel, da je minister popustil, jaz pa da ostanem na
univerzi.—
Zame bi bila takratna upokojitev katastrofa. L 1957. bi mi bilo
nemogoče imeti na ahitek=
Nem oddelku dunajske tehniške visoke šole izložbe svoje šole in
svojega življenskega dela, kar mi je
Prineslo priznanje Dunaja v obliki zlate medajle ustanovitelja
Dunajske tehnike z napisom
“Der Freund der Hochschule und F`rderer der Jugend.” Temu sta sledila
dva obiska glav=
nega profesorja arhitektnega oddelka dunajske tehnike, častitka k
novem letu, ki mi jo je
poslal rektor v imenu vsega profesorskega zbora, častitke dunajskih
profesorjev ob moji 80=letnici
da so me uvrstili med dunajske arhitekte svetovnega slovesa in še kaj.
– Vidiš, dragi pri=
jatelj, kako so se sedaj nekateri po Hitlerjevih vzorih in metodah
priučili tudi pri nas vla=
dati.—Iskrene pozdrave Tebi, Tvoji ljubi ženki in vsem članom Tvoje
družine udani
===============
Sin profesorja Vurnika je bil med vojno vmesan v tako imenovano
osvobodilno fronto. Profesor je to vedel in se je hotel posvetovati z
Ing. Bevcem ampak ravno takrat prilike in prezaposlenost tega ni
dopuscala. Nato je na Aleksandrovi cesti (zdaj Cankarjevi) Ing.
Vurnikov sin poskusal napraviti atentat na nekoga, ki so ga pa
varovali Italijani in v medsebojnem streljanju je bil mladi Vurnik
ubit. Gospa Helena Vurnik je pripovedovala, da je bil sin prevec
obziren, ko je streljal na zasledovalce vendar ne vem kako je mogla to
vedeti. Potem se Ing Vurnik in Ing Bevc vso vojno nista videla. Sele,
ko je Ing Bevc prisel v Ameriko se je korespondenca vzpostavila.
-----
The above post was sent to the following addresses, quite a few appear
to belong to the members of the nomenclatura.
'Biljana Krunic Mirkovic' ; arh.s...@siol.net ; 'Angelika Hribar' ;
'Andrej Prelovsek' ; 'Vlado Bevc' ; Ajda Balderman Baliž ;
ana....@bf.uni-lj.si ; andrej....@fgg.uni-lj.si ;
anton....@fdv.uni-lj.si ; 'Alenka dunja' ;
Alenka.S...@gov.si ; 'Alenka Laznik - Mayer' ;
borko....@guest.arnes.si ; blaz...@hotmail.com ; ba...@cg.yu ;
barbara...@izs.si ; 'Barbara Cernic Mali' ; 'Baron' ; 'Bojana
Buric' ; 'Jana Valencic' ; con...@hotellecorbusier.com ;
dominiqu...@institutfrance.si ; 'Dušan Moll' ; 'David Krasovec' ;
dusan...@guest.arnes.si ; e...@pirkmajer-u.si ; franc.brunsek@zal-
lj.si ; franc...@guest.arnes.si ; ferdo....@luz.si ;
Guenthe...@arch.uni-karlsruhe.de ; go...@mons.si ;
hst...@siol.net ; 'Irena Hlede' ;
Isabelle...@fondationlecorbusier.fr ;
in...@fondationlecorbusier.fr ; 'Ivan Zaknic' ; 'Igor Antic' ; 'Ina
Šuklje Erjavec' ; 'Irene Mislej' ; in...@seka-tavcar.com ;
janez....@ljubljana.si ; janez....@gov.si ;
jsa...@hotmail.com ; 'Jurij Kobe' ; 'Jelka Solmajer' ; 'Jana
Valencic' ; janez.l...@rtvslo.si ; karmen...@rgl.si ;
kul...@delo.si ; 'Stane Koblar' ; klavdij...@primorske.si ;
katerin...@tin.it ; 'Lučka Lozica' ; 'Ljubica Klančar' ; 'Lada
Zei' ; 'Ljiljana Blagojevic' ; 'Lidija ZORMAN' ; 'Matjaz Kacicnik' ;
mark_...@bricel.ca ; manca...@guest.arnes.si ; 'metka sitar' ;
'Lučka Lozica' ; m.r...@nai.nl ; 'Marko Šuklje' ; Matija Jemec ;
miha....@guest.arnes.si ; miran....@gmail.com ; mi...@nwv.at ;
nina...@siol.net ; 'Nena Luthar' ; 'Petra Čeferin' ; 'Polona
Balantic' ; pavel....@siol.net ; peter....@siol.net ; 'Persak,
Sandra' ; primoz zrnec ; rup...@gole.info ;
reser...@fondationlecorbusier.fr ; 'Senja POLLAK' ;
slavka...@email.si ; samuel...@hotmail.com ;
tanj...@bih.net.ba ; 'Tatjana Adamič' ; tjasa...@ljubljana.si ;
tbj...@hazu.hr ; vlast...@ljubljana.si ; zvonka...@volja.net
=====================================
I received one comment as follows:
S tem, ko ste nam "razodeli" kaj je arhitekt Vurnik mislil o Jožetu
Plečniku nam prav zares niste povedali nič novega, saj je stvar (več
ali manj vsem) znana. Moram pa priznati, da so me prepisi Vurnikovih
pisem - tako kot vsa pisma velikih ljudi iz zame "starih" časov - zelo
razveselili.
Žal mi je le to, da se niste potrudili že prej in se aktivno vključili
v pripravo dogodkov ob Plečnikovem letu, pač pa se z "resnicami"
oglašate šele sedaj. Kako tipično za našo solzno dolino !
Originale pisem bi lahko ponudili na vpogled širši javnosti.
Prepričana sem, da bi se našlo za razstavo (ali pa del razstave) na
temo kontroverznosti mnenj o Plečniku, kup zanimivega materiala. Ne bo
držalo, da je "resnica drugačna" kot trdite Vi, le več resnic je !!
In za nas, ki smo malo mlajših generacij, so vse zanimive.
>By »revealing« to us what architect Vurnik thought of Joze Plecnik you truly did not tell us anything new as the matter is (more or less to everybody) well known. I must confess, however, that I was very pleased to se the transcripts of Vurnik's letters as I am in seeing all such letters of great persons from the »old times.«
>Too bad that you did not get involved earlier and became an active participant in the preparation for the events for the Plecnik year. Instead it is only now that you bring out »truths.« How typical for out valley of the tears [i.e., Slovenia?].
You could have offered the originals to the public at large. I am
confident that one could find for the exhibition (or part of it) a lot
of interesting material concerning controversial opinions about
Plecnik. It will not hold that the »truth is different« as you
maintain, there are several different truths. And for us, who are part
of the younger generations they [the different truths] are all
interesting.
====================
As already known, there are different truths in Slovenia. Whatever the
concept »truth« means there. For example: When you are landing an
airplane in the fog your truth perceived from your reading of the
instruments might be that you are right on the glide slope. It is
possible, however, that the truth as percieved by the people on the
ground is that you are too low and way off the localizer, headed for a
mountain. I submit that there is some difference in the outcome if you
hold steadfastly to your truth in this case. (You crash.)
Another truth could be that the communists have done a very good job
indeed on the Slovenians – from the newer generations. They probably
will never know what the truth is.
Vla...@volcanomail.com
Addendum to the post of Jun 23, 9:18 pm, by Vla...@volcanomail.com :
Noteworthy is also the following statement made by Vurnik:
>Njegovo [Plecnikoco] delo so prinesli na dunajsko umetniško akademijo,
>od tam pa so ga poslali nazaj v Ljubljano, ker to delo spada v
>XIX stoletje in ga je zato nemogoče v XX. Stoletju razstavljati
>na Dunaju, ker zanj ni več tam interesa.—
Plecnik's work belongs to 19th century and accordingly could not
be exhibited in Vienna in the 2oth century because there is no more
interest in such work there.--
As for the Slovenian Academy of Arts and Sciences:
> Drugo je pa, da sem bil l 1966. predlagan za rednega
>člana ljubljanske akademije, pa sem se za to predsedniku zahvalil,
>ker so istočasno predlagali dva nevredna kandidata za izredna člana.
>Samo eno bi Ti še tu mogel povedati, da sem bil 7. VIII.70. progala=
>šen za častnega člana radovljiške občine.—
Another thing is that in 1966 I was nominated as a regular member
of the Ljubljana Academy [of Arts and Sciences] but I turned the
nominatioin down
with thanks but no thanks to the president because at the same time
two
others were nominated as associate members. To this I want to add that
I have
been declared as a honorary member of the municipality of
Radovljica.--