Gradbena Jama

[John]

Edenod načinov je gradbena jama v širokem odkopu. V tem primeru so zidovi gradbene jame oblikovani v naklonu. Naklon površine je odvisen predvsem od globine jame in vrste zemljine. Prav tako pri omenjenem načinu ne potrebujemo zavarovalne konstrukcije.

Poznamo pa tudi gradbeno jamo z navpičnimi stenami. Pri tem postopku moramo zidove gradbene jame zavarovati z dodatno konstrukcijo. Zavarujemo jih ponavadi z lesenim opažem, z lesenimi ali jeklenimi plohi.

Nenazadnje pa se uporabljajo tudi gradbene jame z zagatnimi stenami. Stene gradbene jame so ojačane s konstrukcijo, ki zemeljski pritisk vzdržujejo z vpenjanjem v tla. Včasih moramo konstrukcije še dodatno sidrati.

Poleg tega da je gradbeno jamo potrebno prilagoditvi kompleksnosti in velikosti gradnje, morajo izvajalci ugotoviti tudi kako kakovostna je zemljina. Tako poznamo različne kategorije, v katere uvrščamo kakovost zemljine. Zemljine so v kategorije razvrščene glede na odpor, na katerega naletimo pri izkopavanju. Kvaliteta zemljine vpliva tako na način izkopavanja, kot tudi na način utrjevanja izkopa.

V prvo kategorijo spada zrahljana zemljina, nato ji sledi navadna zemlja, to je obdelana zemlja ali lahka glina in v tretji kategoriji trda zemlja, npr. polvezani gramoz. Mnogokrat pa na zemljišču na mestu izkopa naletimo tudi na skalo. Takrat je izkop bolj problematičen in dražji. Če je skala krhka in že razpada, to zemljino štejemo v četrto kategorijo, če je srednje trda skala, npr. apnenec ali lapor, je to peta kategorija. Skala pa je lahko tudi zelo trda, naletimo lahko npr. na marmor, takrat gre za šesto kategorijo, če pa je zemljina iz granita ali podobno trdega materiala, gre za sedmo kategorijo.

Kategorija zemljine vpliva na ceno izkopa, pa tudi na nagib samega izkopa. Če gre za mehkejšo zemljino, I. in II. kategorije, je potebno izkop opraviti pod nagibom, saj se drugače stena izkopa lahko zruši. Pri III. kategoriji zemljine je izkop že mogoče opravljati navpično, če izkop ne bo presegal globine 2m. Kadar izkop pod nagibom ni mogoč, je potrebno zemljino zavarovati v obliki podpornega zidu.

Gradbene jame pa se razlikujejo tudi glede na širino izkopa. Če vzamemo za primer enodružinsko hišo, širok izkop naredimo, kadar v objektu želimo tudi klet. Saj mora biti izkop pri podkletenem objektu večji od površine celotnega objekta. Ozkega izkopa pa se poslužujemo pri uporabi pasovnih ali točkovnih temeljev. Za ozki izkop gre, kadar jarek izkopa ni širši od 2 m.

Pred temeljenjem moramo zemljino gradbene jame ustrezno pripraviti in izboljšati, ponavadi je to možno s tamponskimi blazinami. Najprej seveda opravimo izkop gradbene jame, nato tla poravnamo z valjanjem. Na tla položimo polipropilensko plast, da preprečimo mešanje tampona z že obstoječo zemljino. Plast nato zasujemo s tamponom, ki ponavadi sestoji iz peščenega prodca ali drobljenca in ga povaljamo. Za to plastjo pa ponavadi sledi še več plasti tampona. Ko je tamponska blazina pripravljena, lahko začnemo s temeljenjem.

Pomembno je, da se izkop za gradbeno jamo naredi pod kotom in na večji površini, kot je tloris hiše. V primeru, da je velikost hiše 10 x 8 m, se izkoplje teren na vrhu dimenzij 13 x 11 m, na spodnji koti pa je pomembno, da je izkop večji za 1m, da se lahko okrog hiše normalno hodi iin nadalje naredi tudi drenaža in hidroizolacija za temeljno ploščo. Za izkop gradbene jame uporabljamo bager in kamion, v primeru zahtevnejših tal je potrebna uporaba bagra s pnevmatično konico za razbijanje skal (pikhamer).

Konkretni dejanski stan se ujema z abstraktnim dejanskim stanom, ki ureja vprašanje gradnje na tujem zemljišču (določila iz 24. do 26. člena ZTLR). Ko je tožnik na solastni nepremičnini zgradil stanovanjsko hišo, je v normativnem pogledu gradil na tujem, saj je imela toženka na nepremičnini polovični solastniški delež.

V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da je tožnik zgradil stanovanjsko hišo na nepremičnini, na kateri je bila predhodno v času trajanja življenjske skupnosti pravdnih strank izkopana le gradbena jama. Iz takšne ugotovitve izhaja materialnopravni zaključek o izpolnjenosti pravnega standarda nove stvari v smislu določb o gradnji na tujem zemljišču.

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1. Tožnik je s tožbo zahteval, da se ugotovi, da je izključni lastnik nepremičnine s parc. št. 2608/2, k. o. ... (v nadaljevanju sporna nepremičnina). Trdil je, da je s svojimi sredstvi in delom ter sredstvi sedanje žene na njej zgradil stanovanjsko hišo. Toženka ni vložila ničesar, saj je še pred pričetkom gradnje odšla. Do njenega odhoda je bila izkopana le gradbena jama. Stanovanjska hiša se je začela graditi, ko je toženka zapustila Slovenijo. Darilna pogodba, s katero jima je njegova mati sporno nepremičnino podarila, je bila sklenjena z namenom obstoja zakonske zveze. Ta pogoj je z razvezo odpadel.

2. Toženka je ugovarjala, da ji na sporni nepremičnini pripada delež v višini 3/10. Leta 1969 je v času trajanja zakonske zveze postala njena solastnica. K gradnji hiše je prispevala z delom in sredstvi. Ko je odšla, je bila hiša delno zgrajena. Narejena je bila klet z zgornjo ploščo, preostanek pa je tožnik zgradil z materialom, ki sta ga kupila skupaj. Za nakup gradbenega materiala je vzela potrošniški kredit. V hišo je vložila les in dediščino po bratu. Tožnik je gradil brez njenega soglasja in ni bil dobroveren.

3. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnik izključni lastnik sporne nepremičnine (I. točka izreka) in da mu je toženka dolžna izstaviti listino, sposobno za zemljiškoknjižni prenos (II. točka izreka). Pojasnilo je, da je v času izvajanja začetnih in kasnejših gradbenih del stvarno pravno razmerje urejal Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR)1, pred njim pa so se uporabljala pravila Občega državljanskega zakonika. Čeprav je bila tožba vložena po uveljavitvi Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ)2 je v skladu s 266. členom SPZ potrebno uporabiti določila iz ZTLR in ODZ. Ker med pravdnima strankama ni bilo soglasja o spremembi solastnih deležev na račun opravljenih vlaganj, pravni posel ne more tvoriti podlage za pridobitev tožnikove lastninske pravice. Sodba sodišča prve stopnje temelji na stališču, da je tožnik na podlagi 21. člena ZTLR postal izključni lastnik sporne nepremičnine. Odločitev sodišča prve stopnje je utemeljena z argumenti, (1) da je do toženkinega odhoda nepremičnino predstavljalo le zemljišče, sedaj pa ne njem stoji hiša, (2) da se je vrednost nepremičnine bistveno povečala in (3) da je toženka svoj polovični solastninski delež pridobila pred vlaganji na podlagi darilne pogodbe. Ker je bila z vlaganji ustvarjena stanovanjska hiša, se je po stališču sodišča prve stopnje identiteta sporne nepremičnine spremenila. Zaradi izvedenih vlaganj je prišlo do nastanka nove stvari. Toženkin dokazni predlog za postavitev izvedenca gradbene stroke je sodišče zavrnilo z argumentom, da njegova izvedba ne bi pripomogla k drugačni odločitvi.

4. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo toženkini pritožbi in zavrglo tožbo glede njene obveznosti izstavitve zemljiškoknjižne listine. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo. Sodba sodišča druge stopnje temelji na stališču, da je tožnik na podlagi 21. v zvezi z 22. členom ZTLR na originaren način postal izključni lastnik sporne nepremičnine. Sodišče je s sklicevanjem na sodbo II Ips 720/2008 pojasnilo, da imajo vlaganja v solastno nepremičnino stvarno pravne posledice, če z vlaganji nastane nova stvar. Po stališču sodišča druge stopnje je tožnik z izgradnjo hiše brez toženkine pomoči ustvaril novo stvar. Nepremičnina je zaradi obsežnih vlaganj spremenila identiteto, funkcionalnost in vrednost. Ker je tožnik gradil na solastnem svetu, se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno opredeliti do vprašanja, ali je bil (ne)dobroveren graditelj na tujem svetu. Toženka se je neutemeljeno sklicevala na določila o gradnji na tujem svetu iz 24., 25. in 26. člena ZTLR. Sodišče se je strinjalo z zavrnitvijo toženkinega dokaznega predloga za postavitev izvedenca gradbene stroke zaradi ugotavljanja deleža kletnih prostorov (ki jih ni bilo pred gradnjo), zemljišča (ki ga je strankama podarila tožnikova mati) ter kupljenega materiala za hišo (ki ga je kupil zgolj tožnik, ne toženka). V tej zvezi je poudarilo, da je obstoječa nepremičnina plod in stvaritev izključno tožnikovih vlaganj. Ocenilo je, da niso relevantne pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče tožnika obsoditi na plačilo vrednosti toženkinega dela zemljiška, saj toženka ni postavila nasprotnega zahtevka.

5. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 258/2016 z dne 1. 12. 2016 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je pritožbeno sodišče pri odločanju o tožnikovi lastninski pravici na sporni nepremičnini pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Toženka vlaga dopuščeno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Nižji sodišči sta z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca gradbene stroke zagrešili kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Lastninsko pravico na nepremičnini je pridobila tudi na podlagi vlaganj in bi lahko višino svojega solastniškega deleža dokazala zgolj z izvedencem. Nižji sodišči sta zagrešili kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je povzelo navedbe, ki niso imele podlage v tožnikovi trditveni podlagi. Nižji sodišči nista pojasnili, zakaj sta verjeli tožniku. V zvezi z vprašanjem o odplačevanju kredita je sodišče tožnikovo izpovedbo uporabilo brez ustrezne trditvene podlage. Glede revizijskega očitka o zmotni uporabi materialnega prava toženka primarno meni, da je v konkretnem primeru sporna uporaba ZTLR, ker v obrazložitvi ni navedeno, kdaj je bila gradnja končana. Če gradnja ni bila končana v času veljavnosti prejšnjega zakona, bi sodišče moralo uporabiti SPZ. Na podlagi SPZ pridobitev lastninske pravice z vlaganji ni mogoča. V tem delu je odločitev sodišča prve stopnje neobrazložena. Toženka se ne strinja z uporabo 21. člena ZTLR. Trdila je, da je bil tožnik nedobroveren graditelj, sodišče pa se do tega vprašanja ni opredelilo. Ker tožnik ni bil dobroveren graditelj, bi ji sodišče moralo priznati lastninsko pravico tudi na delu, ki ga je zgradil tožnik. Sodišče bi moralo tožniku naložiti izplačilo vrednosti zemljišča. V ta namen bi moralo postaviti izvedenca gradbene stroke. Na ta način bi lahko oblikovala tožbeni zahtevek. Ni ji bilo potrebno uveljavljati upravičenja, da se ji prizna lastninska pravica na delu zgrajenega objekta, saj je lastninsko pravico na objektu kot zemljiškoknjižna lastnica že imela. Svojo pravico je izkoristila v treh letih po zaključku gradnje, saj je bila ves čas vpisana v zemljiško knjigo in ni zahtevala rušitve objekta. Na tožniku je bila dolžnost, da še pred gradnjo poskrbi, da se nepremično premoženje razdruži. Tožnik je privolil, da bo postala zemljiškoknjižna lastnica zgrajenega objekta. Ker sta pravdni stranki z gradnjo začeli skupaj, ni mogoče upoštevati pravil o gradnji na tujem zemljišču. ZTLR v 32. člen določa, da s prilastitvijo ni mogoče pridobiti lastninske pravice na nepremičnini. S tem, ko je tožnik nepremičnino uporabljal sam, ni mogel postati lastnik. Prisiljena je bila zbežati. Ker s tožnikovimi vlaganji ni nastala nova stvar, njena identiteta ni bila spremenjena. Čeprav se je s tožnikovimi vlaganji vrednost nepremičnine povečala, z vlaganji ni nastala nova stvar, ki bi utemeljevala pridobitev lastninske pravice na podlagi ZTLR o izdelavi nove stvari. Obstoječa stavba se je zgolj dokončala. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanih sodb.

3a8082e126