Gradbena

[Johanne]

Gradbenaplošča proizvajalca WEDI je sestavljena iz ekstrudirane trde pene polistirola Styrofoam, ki je obojestransko prevlečena s posebnim ometom in armirana s tkanino iz steklenih vlaken.

WEDI gradbene plošče ponujajo enostavne rešitve pri sanaciji starih prostorov in pri prostorih, ki potrebujejo obnovo, kjer se pogosto postavlja vprašanje kaj storiti s starimi stenskimi oblogami, kot so npr. do polovice višine s keramičnimi ploščicami obložene stene. Pri omenjenih delih se največ uporabljajo gradbene plošče debeline 4 mm ali 6 mm. Te plošče je mogoče poravnano namestiti na stare keramične ploščice, kar omogoča nastanek lepo poravnane površine.

WEDI gradbena plošča debeline 12,5 mm je smiselno nadaljevanje mavčno kartonskih plošč v območjih vlažnih prostorov, ki so izpostavljeni brizganju vode in vlagi. Nameščena je poravnano. V nasprotju z običajnimi mavčno-kartonskimi ploščami je WEDI gradbena plošča debeline 12,5 mm skupaj z WEDI TOOLS tesnilnim trakom brez kakršnegakoli dodatnega premaza neprepustna za vodo in zagotavlja toplotno izolacijo.

Pri izrazito neravnih stenah se uporablja WEDI gradbene plošče debeline 20 mm in več. Popolnoma vseeno je, če so obstoječe podlage stare in propadle. Z gradbenimi ploščami WEDI boste izdelali lepe in ravne stene, ki bodo zagotavljale trajno zaščito pred vlago in hkrati izolirale prostor.

WEDI gradbene plošče so vsestransko uporabne, zato je njihova montaža mogoča tudi na lesena in kovinska ogrodja. Za zagotavljanje ustrezne podlage za keramične ploščice in hkrati trdne konstrukcije se na tem mestu uporabljajo WEDI gradbene plošče debeline 20 mm. Za enostavno in hitro vgradnjo WEDI gradbene plošče se na nosilno podlago najprej montira leseno ali kovinsko konstrukcijo, ki mora biti poravnana v vseh smereh. Največja razdalja med prečkami ne sme presegati 600 mm. Pri zmanjšanju razdalje med prečkami s 600 mm na 300 mm se lahko uporablja tudi plošče debeline 10 mm ali 12,5 mm.

Vse pravice pridržane. Copyright 2016 - Kalcer d.o.o. Spletna trgovina

Ponudba na straneh se lahko razlikuje od ponudbe v trgovinah KALCER. Fotografije so lahko simbolične in ne zagotavljajo lastnosti izdelkov!

Prejeli smo dopis Ministrstva za okolje in prostor, ki je v zadnjem obdobju prejelo večje število vprašanj investitorjev, projektantov in občin glede določanja gradbenih parcel stavb. Vsem deležnikom se najpogosteje zastavlja vprašanje, ali morajo biti sestavine gradbene parcele, ki jih določa Zakon o urejanju prostora1 (v nadaljevanju: ZUreP-3) v petem odstavku 190. člena (t.j. ena ali več parcel, območja stvarne služnosti in območja stavbnih pravic), določene že pred izdajo gradbenega dovoljenja oziroma, ali je njihovo urejanje mogoče do vpisa gradbene parcele v uradne evidence (kataster nepremičnin in zemljiška knjiga). Ključno je torej vprašanje, ali lahko gradbeno parcelo stavbe v projektni dokumentaciji za pridobitev mnenj in gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju: DGD) še vedno sestavljajo tudi deli zemljiških parcel.

Sestavine gradbene parcele za stavbe morajo biti določene kot ena ali več parcel, območja stvarne služnosti ali območja stavbnih pravic (kot to določa peti odstavek 190. člena ZUreP-3) in ustrezno evidentirane v katastru nepremičnin, najpozneje do vložitve zahtevka za izdajo uporabnega dovoljenja. Navedeno določilo se bo začelo uporabljati šele, ko bo dokončno vzpostavljena informacijska rešitev e-graditev, kar izhaja tudi iz prehodnih določb ZUreP-3.

V postopku projektiranja objekta se gradbena parcela ustrezno določi in grafično prikaže v DGD. Vendar v postopku priprave DGD in pri izdaji gradbenega dovoljenja urejenost sestavin gradbene parcele za stavbe, na način kot to določa peti odstavek 190. člena ZUreP-3, ni zahtevana. Investitor bo to dolžan storiti do vložitve zahtevka za izdajo uporabnega dovoljenja.

Zaradi zahtevnosti je za gradbene pogodbe še posebej pomembno, da so pripravljene z ustrezno stopnjo skrbnosti ter ob upoštevanju vseh specifik, ki jih posamezni uporabljeni institut prinese. Kljub temu pa v gradbenih pogodbah še vedno zasledimo klavzule, ki ne povzročajo težav zgolj izvajalcem, temveč so tudi nezakonite in v primeru sporov vnašajo nejasnosti v pogodbeni odnos med strankami. Takšne klavzule so na primer nejasne modifikacije načina določitve cene, prenašanje odgovornosti za projektno dokumentacijo na izvajalca ipd. V tem prispevku bomo poskušali opredeliti pravilen pristop k reševanju nekaterih težav, ki jih prinašajo nejasne klavzule ali odsotnost pogodbenega soglasja volj med strankami gradbene pogodbe.

Cenovne klavzule ne definirajo obsega pogodbenih obveznosti izvajalca, temveč mora biti ta posebej opredeljen v pogodbi kot pogodbeni obseg del ali predmet gradbene pogodbe. Cenovna klavzula določa, katera dela so vključena v pogodbeno ceno, ne pa tudi obsega izvedbe gradnje, ki se ga je izvajalec zavezal izvesti. Tako je na primer mogoče,4 da predmet gradbene pogodbe s klavzulo ključ v roke ni celoten objekt,5 ampak zgolj posamezne vrste gradbenih del. V takšnem primeru cena ključ v roke obsega vrednost tistih vrst del, za katere je s pogodbo določeno, da bodo izvedene, ne glede na dejansko količino potrebnih del, ki bi jih bilo treba izvesti. Takšna cena ne obsega drugih vrst del, ki s pogodbo niso bile dogovorjene, četudi so ta druga dela potrebna za uporabo celotnega objekta, na katerem se opravljajo pogodbena dela. Določbe prvega odstavka 659. člena OZ po mnenju sodne prakse namreč ni mogoče razumeti tako, da bo moral izvajalec zaradi klavzule ključ v roke zgraditi celotno zgradbo, četudi je prevzel obveznost, da bo na objektu izvedel le nekatera gradbena dela. Izraza ključ v roke ni mogoče razlagati dobesedno, pač pa le v kontekstu, v katerega je določba umeščena v OZ, to pa je izključitev vpliva nekaterih del na dogovorjeno ceno.6

Ker OZ pozna (samo) omenjene tri možnosti določitve cen, bi morale pogodbene stranke v vseh primerih, ko odstopijo od teh treh načinov in določijo posebni način pogodbene cene, tega natančno opisati ter v pogodbo zapisati tudi način obračunavanja del in način obravnavanja cene. Različne klavzule, na primer ključ v roke + enotna cena, funkcionalni ključ v roke, ključ v roke na enoto, so invalidne cenovne klavzule. V veljavni zakonodaji niso urejene, zato jih morajo opredeliti pogodbene stranke, ki morajo v pogodbo zapisati, kaj pomenijo takšne klavzule ter kakšne posledice jim gre prepisati. Če to ni določeno in so klavzule zgolj navedene, zanje ni mogoče pričakovati, da bodo imele enake posledice kakor ena od treh zakonsko predvidenih možnosti določitve pogodbene cene. Tako na primer klavzuli ključ v roke + enotna cena ne bo mogoče pripisati vseh učinkov, ki jih imata klavzula ključ v roke ter cena na enoto, saj se določeni učinki oziroma posledice pri teh dveh načinih določitve cen izključujejo, zaradi česar na podlagi določb OZ in PGU ne bo mogoče odgovoriti na vprašanje, kakšne posledice s sabo prinaša takšna invalidna cenovna klavzula.

Gradbeni pogodbi, pri kateri sta cenovni klavzuli sicer urejeni drugače kakor po OZ in PGU, a sta urejeni konsistentno in celostno, zaradi česar v zvezi z njima ne prihaja do težav pri obračunu niti do nejasnosti, kako jih uporabljati, sta urejeni v Rdeči7 in Rumeni8 knjigi FIDIC. Pri obeh knjigah FIDIC je cena opredeljena kot sprejeti pogodbeni znesek, ki je skupni nominalni znesek, izražen v vrednosti, vsaka od obeh knjig pa vsebuje različne oblike možnih prilagoditev cene. Razlika med RDEČO in RUMENO knjigo je v tem, da RDEČA knjiga v točki a) podčlena 14.1 pogodbeno vrednost določa s sklicevanjem na podčlen 12.3 [Ocena], RUMENA knjiga pa v točki a) podčlena 14.1 določa, da je pogodbena cena pavšalni sprejeti pogodbeni znesek, ki se prilagodi v skladu s pogodbo. Obe knjigi torej določata, da se cena prilagaja, vendar pa jo je treba po RDEČI knjigi uskladiti in določiti na podlagi merjenja in ocen, torej glede na dejansko izvedene količine in dejansko izvedeni obseg del, ob dodatnih pravilih, kdaj se odstopanja lahko zanemarijo, po RUMENI knjigi pa je pogodbena cena določena v pavšalu in se lahko spreminja samo v primeru vnaprej predvidenih okoliščin, ki niso povezane z dejansko izvedenimi količinami, temveč večinoma z nepredvidenimi okoliščinami. Opisani način določitve cene v RDEČI knjigi je podoben določitvi cene po sistemu cena na enoto, ki ga ureja OZ, vendar pa vsebuje nekatere specifike glede obračunavanja oziroma prilaganja pogodbene cene, ki jih OZ ne pozna, zaradi česar ni mogoče trditi, da RDEČA knjiga v Splošnih pogojih pogodbe določa ceno po sistemu cena na enoto. Določitev pavšalnega zneska v RUMENI knjigi pa je podoben določitvi cene po sistemu skupaj dogovorjena cena, vendar pogodba FIDIC določa drugačne in podrobnejše razloge, zaradi katerih se cena lahko prilagodi, kakor OZ.

Vprašanje vrste določitve cenovne klavzule v gradbeni pogodbi bo prišlo v poštev predvsem pri vprašanju povečanja cene, torej pri izvajanju več/manj del, dodatnih in nepredvidenih del ter del, ki po količini ali vrsti odstopajo od predvidevanj iz popisa del.

Pred obravnavo možnosti za spremembo cene pri posamezni cenovni klavzuli je treba opredeliti, kakšne vrste sprememb v zvezi z deli, ki jih je treba izvesti ali za katere naročnik želi, da se izvedejo, poznamo v slovenskem pravu.

2.1 Nepredvidena dela

Nepredvidena dela so tista dela, ki jih pogodbene stranke ob sklenitvi pogodbe niso predvidele in tako niso bila vključena v ponudbeni predračun ali popis del, lahko pa celo ne izhajajo iz projektne dokumentacije. Zanje je značilno, da jih naročnik ni predvidel v projektni dokumentaciji in posledično ob pripravi ponudbenega predračuna ali popisa del, izvajalec pa jih tudi ni predvidel ob oddaji ponudbe, zaradi česar jih v svoji ponudbeni ceni tudi ni upošteval. PGU opredeljujejo nepredvidena dela v sedmi točki 9. uzance PGU kot tista dela, ki niso zajeta s pogodbo, pa se morajo izvesti.

3a8082e126