Drage listavke in listavci, drage kolegice in kolegi! Najprej mi dovolite da vam čestitam k dnevu državnosti! Pred 34 leti sem doživel nastajanje slovenske države v živo. Zato mi prosim dovolite kratko obujanje spominov. Med 24. in 27. junijem so bile razmere v Sloveniji močno napete, saj je vedno bolj grozila intervencija jugoslovanske armade. Najbrž je bilo petindvajsetega junija popoldne, ko smo se na nujen poziv dobili funkcionarji takratne Zveze geografskih društev Slovenije. Menda sem bil jaz takrat njen predsednik. S kolesi smo se pripeljali pred filozofsko fakulteto in razpravljali o situaciji. Spominjam se še dveh udeležencev tega sestanka, Milana Orožna Adamič in Milana Nateka. Ugotovili smo pač, da v dani situaciji ne moremo ukreniti ničesar, lahko pa kot geografi podpremo vsa politična in druga dejanja organov in akterjev slovenskega osamosvajanja. Zvečer šestindvajsetega junija je bil na Trgu republike znameniti shod z razvijanjem nove slovenske zastave. Tega čudovitega zgodovinskega dogodka sem se udeležil tako, da sem se pripeljal s kolesom iz Bežigrada in se spominjam, da ni bilo mogoče voziti do centra po takratni Titovi cesti. Uspel sem se prebiti nekje čez Spodnjo Šiško in naletel pri tem na položaje Teritorialne obrambe. Na shodu, kjer sem srečal bovškega učitelja geografije Vlada Lipovca, se je zbralo veliko število ljudi. Najbolj se spominjam znamenitega govora Milana Kučana z zaključkom: Jutri je nov dan! Na to udeležbo sem ponosen! Naslednji dan zjutraj sem pohitel na železniško postajo in prestregel nekaj študentov geografije ki so prišli na odhod za terenske vaje. Poslal sem jih domov. Nekaj teh študentov se je udeležilo prostovoljne ekskurzije v Julijske Alpe še istega leta jeseni, ko smo med drugim, ob vzponu do zavetišča na Krnu, poslušali radijsko poročilo o poteku nasilne spremembe oblasti sredi Moskve, prestolnice takratne Sovjetske zveze. Teh štirih dogodkov ne morem pozabiti. Dr. Jurij Kunaver
Univerza v Ljubljani
Filozofska fakulteta |
izr. prof. dr. Blaž Repe
Oddelek za geografijo / Geography Department Filozofska fakulteta / Faculty of Arts Aškerčeva cesta 2, SI-1000 Ljubljana, Slovenija / Slovenia T.: +386 1 2411 240 Blaz...@ff.uni-lj.si, www.ff.uni-lj.si |
![]() |
Čestitke ob dnevu državnosti. In iskrena hvala vsem za te zanimive zapise.
Tudi sama sem se po zgodovinski slovesnosti na Trgu republike, odločila, da kot takratna kolesarka večer zaključim s kolesarjenjem od Solkana čez Plave, Vrhovlje, Kojsko, Humar in poslanega Sabotinski cesti domov.
Ko sem vzhičena zagrizla na krajši vzpon, kjer se ekstrateritoriana cesta nadaljuje po italijanskem ozemlju, ki je bilo označeno z napisi na obcestni tabli - konec SFRJ, Republika Italija, je na glasen krik poveljnika kakih 8 vojakov jugoslovanske vojske steklo čez cesto v zaklon obcestnega jarka, nabito puške in jih usmerilo proti meni, ki sem počasi sopihala v klanec. Nisem vedela, kaj naj storim, zato sem si rekla, da ne stopim s kolesa, če mi ne zavkazejo. Ko sem šla mimo granicarjev je bila smrtna tišina. Morda so šele kasneje videli, da gre za mlajšo žensko.
Ko sem prišla domov in soprogu pripovedovala o dogodku, mi je povedal, da so ponekod na mejnih prehodih rušili table z napisom Jugoslavija in jih menjali s slovenskimi, zato sem bila deležna tega pripetljaja.
No, ta dogodek rada delim tudi svojim učencem, če je le priložnost.
Lep preostanek prazničnega dne,
Tatjana Pahor
Čestitke ob prazniku, dragi sodržavljani in kolegi!
Tudi jaz, tako kot Tatjana, sem tiste ključne osamosvojitvene dni preživela na Goriškem. Spominjam se precej tesnobnega vzdušja, delo ni šlo od rok, skoraj izmišljali smo si neka opravila, da smo se zamotili in spotoma spremljali TV in radio novice. V sosednji nenaseljeni hiši se je locirala skupina teritorialcev; vestno so čistili orožje, stražili, opazovali, hodili na izvidnice, ... kar je še prispevalo k dramatičnosti. Ko nas je z obiskom presenetil bratranec, sicer dokaj visoki čin v TO in z mojim očetom (z mamo sva se kmalu morali umakniti) začel pogovor o tem, kdo v vasi ima podzemno klet (hram, primorsko!), da bi vanjo lahko shranili orožje, mi je postalo jasno, da gre še kako zares!
Naj zaključim z malce humorja: naš hram, ki ni “pod zemljo” in ni prispeval k slovenski osamosvojitvi, si vseeno zasluži zapis v zgodovino, saj smo v njem shladili velike količine sadja, vode, soka ter piva za naše teritorialce.
S tem osebnim utrinkom običajno dopolnim učne vsebine o RS; pivo zamolčim.
Tudi vi si privoščite kaj svežega na ta praznični dan! Pozdrav, Maja Besednjak
2025-06-25 11:03, je Tatjana Pahor napisal
Res so dnevi, ki si jih v življenju še posebej zapomnimo.
Zvečer na današnji dan, 26. junija 1991, smo na hitro in polno oboroženi zapustili vojašnico v Mariboru (vojaški rok sem nastopil septembra 1990). Jutro smo neprespani dočakali v Murski Soboti. Vojašnica je bila obkoljena, dostopi pa zablokirani s tovornjaki. Pozno popoldan sta na najbolj oddaljenem delu dvorišča pristala dva helikopterja MI-8. V neznosnem hrupu elis, a v smrtni tišini, sta nas odpeljala neznano kam (posnetke obeh boste zagotovo videli danes ali v naslednjih dneh na TV). Z osebno oborožitvijo in dvema breztrzajnima topovoma smo zasedli položaje nasproti mejnega prehoda Gederovci, od koder so nas pozivali k vdaji in grozili z napadom.
Komandir čete se je z mano – edinim Slovencem v enoti – ves čas pogovarjal o tem, kar naj bi se zgodilo. Pred večerom nas je napral nevihtni dež, kar je vzdušje lačnih, žejnih, prezeblih in prestrašenih vojakov samo še poslabšalo. Ob 21.30 je – na moje veliko presenečenje, saj sem oficirju razlagal, da Slovenci zagotovo ne bodo streljali na nas, saj vedo, da smo v enotah – Slovenci – policija streljala na nas (Janša v knjigi Premiki sicer piše, da smo ogenj odprli v enotah JLA, kar pa ni res). Izpolnil sem ukaz: v zrak smo izstrelili vse, kar je pri sebi imelo deset vojakov z dvema mitraljezoma (oba topa smo onesposobili že prej; udarni igli sta se čudežno izgubili …). Odločil sem se v hipu, kot komandir voda sem zbral svoje vojake, jim nakazal pot do karavle in se od vsakogar v solzah poslovil. Z orožjem v roki sem dezertiral, bežal v popolni temi proti hišam, ki sem jih videl ob pristanku helikopterja. Metki so rezali zrak nad mojo glavo, strah je napolnil vse v meni in okrog mene.
Po številnih poskusih poiskati zavetje v eni od hiš vzdolž ceste mi je zares zasilno, a vendarle varnost ponudila družina Pavlinjek. V tako rekoč zadnji hiši v vasi … Težko smo se sporazumeli, a ob eni uri zjutraj so me čez polje z ugasnjenimi lučmi v fičku odpeljali do teritorialcev. Ti so me obkolili in razorožili. Takoj zatem smo se objeli.
Zgodaj zjutraj sem po telefonu govoril z mamo in ji obljubil, da bom ostal na varnem … Ob sedmi uri me je poveljnik 75. območnega štaba TO Edvard Mihelič vprašal, pravzaprav prosil, če bi se vrnil na Gederovce in skušal prepričati svoje nekdanje vojake, naj se predajo. Iz karavle jih je prišlo čez šestdeset z dvema oficirjema. Predali so se desetim slabo oboroženim miličnikom in meni z megafonom v rokah. V uniformi JLA, z značko Teritorialne obrambe na umazani srajci.
Skupaj z Mitjem z Jesenic sva se javila v TO kot prostovoljca in bila dodeljena upokojenemu komandirju milice Jožetu Pojbiču. Teden dni in noči sva preživela z njim na različnih bojnih položajih. (Povsod, kjer smo se ustavili, smo bili izjemno lepo sprejeti. Dobil sem sveže perilo, zobno ščetko, nastanitev v Dijaškem domu. Verjetno smo tudi izborno jedli v gostilni, ki jo v svojem zapisu omenja kolega Zoran – Hvala staršema! ...). Pomagala sva pri vdajah karavel (v Kuzmi, na Srebrnem bregu …), pobirala orožje in nastavljene mine, se v prostorih bolnišnice poslovila od tragično mrtvih sovojakov, ki so življenje izgubili v letalskem raketiranju vojašnice, spala s puško v roki, na kateri je bila že nameščena tromblonska mina, v pričakovanju napada na vojašnico …
Pome sta ob koncu spopadov 4. julija prišla oče (ki je bil v TO že od sredine maja) in brat; po 12 urah vožnje iz Domžal … Doma me je čakal pisni poziv vojne policije, (politične) razmere so bile nepredvidljive … Naslednje dni sem preživel na tajni lokaciji v Varpolju pri Nazarjih, pri Rakunovih, s starimi starši gimnazijske sošolke in gorniške prijateljice. Ponoči sem se s kolesom brez prestav zapeljal v Logarsko dolino in se pred svitom neopaženo vrnil v podstrešno sobo. Tam sem napisal vojaški dnevnik. Ko se je dr. Drnovšek dogovoril, da se bo JA umaknila iz Slovenije, sem se tiho in neopazno vrnil domov. Tisto poletje sem preživel v slovenskih hribih.
Jeseni sem šel na faks (jeseni 1990 sem se po uspešno opravljenem sprejemnem izpitu (!) vpisal na geografijo in zgodovino). Prvi stik s študijem je bil katastrofalen – dr. Žiga Knap je na tablo pisal meni popolnoma nerazumljive matrike … Ugotovil sem, da si ne morem delati zapiskov. Očitno je vse prišlo za mano, a z nami se ni ukvarjal nihče. Z zapiski me je dobrega pol leta reševal cenjeni sošolec, danes odlični prijatelj dr. Blaž Repe in zares izjemnih deset sošolcev in sošolk prve generacije samostojne geografije. Prve terenske vaje so popravile slab prvi vtis študija. Geografija je postala eden od smislov življenja.
Sem najmlajši veteran vojne za Slovenijo. Nisem pa član nobene veteranske organizacije, saj v njihovem javnem delovanju ne čutim vrednot, ki sem jih doživljal takrat. Sem v rednih stikih s sovojaki iz JA, s poveljnikom (danes sva se slišala po telefonu) in teritorialci iz Murske Sobote, z družino Pavlinjek ... Pred dvema letoma sem po pošti v kuverti dobil vojaško odlikovanje – obrambni minister Tonin me je odlikoval z vojaškim znakom Zvest Sloveniji 1991.
Na prigovarjanje novinarja Jureta Brankoviča sem leta 2016 spregovoril za Dnevnik TV Slovenija. Novinar Bojan Peček je sledil zgodbi in dogajanju – z družino Pavlinjek in poveljnikom TO Edvardom Mihaličem:
https://4d.rtvslo.si/arhiv/prispevki-in-izjave-dnevnik/174414882
Prispevek Alija Žerdina (Delo) o moji zgodbi lahko preberete tule:
https://old.delo.si/novice/slovenija/neznani-junaki-dezerterstvo-kot-hrabro-dejanje.html
Z ženo Matejo sva se v torek udeležila državne proslave (v fotogaleriji, čisto na dnu):
Če bi kdo od šolskih geografov kdaj želel, da svojo zgodbo delim z učenci, bom to naredil z največjim veseljem. Tudi v zahvalo spoštovanemu mentorju pri diplomskem delu dr. Kunaverju, ki je obudil spomine in z zgledom omogočil, da tudi svoje delim z vami.
Na ta zares poseben dan.
Srečno in lep pozdrav!
Borut Peršolja, Domžale
24.06.2025 23:32, je jkunaver napisal