Heraldika

[Jenni Israelsen]

Prvovst erb, čili držet znak a dědit ho, měly prvnick i fyzick osoby. Samostatnou pomocnou vědou historickou se heraldika stala v polovině 19. stolet. Zahrnuje v sobě i studium vzniku znaků, jejich vvoje a užvn. Nezkoum jen šlechtick erby, ale i znaky sttů, měst, korporac. Spolupracuje zejmna s vexilologi (nauka o vlajkch), sfragistikou (nauka o pečetch), kampanologi, genealogi a dějinami uměn.

Heraldika ve smyslu vytvřen a užvn erbů vznikla v prvn polovině 12. stolet, kdy se v letech 1135 až 1155 objevuj prvn znaky ve většině evropskch zem (Anglie, Francie, Itlie, Německo, Španělsko). V Čechch se za prvn erb považuje plamenn orlice dochovan na pečeti Přemysla Otakara I. z roku 1192.[1][2]

Různ znaky a znamen si samozřejmě malovali vlečnci na sv štty již dvno před tm (Čňan, Egypťan, Peršan). Nejednalo se však o erby ve smyslu heraldickm, neboť je dokzno, že jejich funkce byla pouze dekorativn. V tomto obdob (tzv. předheraldick) nen ještě erb (resp. štt) spojovn s konkrtn osobou a nen dědičn v rmci rodu, na čemž je heraldika postavena.

Zkladn jednotkou heraldiky jsou štt a na něm umstěn znamen, zvan erb. Rytř jedouc do boje na koni byl obklopen pěš čeled. Aby jej družina rozeznala, označil se rytř vraznm barevnm znamenm na šttě. Dalšmi erby se označoval oděv. Dalšm rozlišovacm znamenm byl klenot, upevněn na rytřově helmici (přilbě).

Listina vydvan nejčastěji panovnkem, přpadně palatinem či heroldi, povyšujc přjemce do šlechtickho stavu a udělujc erb, přpadně erb polepšujc nebo potvrzujc. Nejstarš česk erbovn list se zachoval v opisu. Csař Karel IV. povšil do panskho stavu Krlovstv českho 16. dubna 1360 Jetřicha z Portic a udělil mu erb, s nmž mohl disponovat po vymřen pnů z Leuchtenberka. Nejstarš městskou erbovn listinu v Česku vydal v roce 1416 krl Vclav IV. pro Slavkov u Brna. Posledn erbovn listiny byly vydny v řjnu 1918 csařem Karlem I.

A szocialista heraldika vagy gyakran kommunista heraldika a cmerbrzols egy sajtos formja, amit elsősorban szocialista berendezkedsű orszgokban hasznlnak. Jellegzetes karakterei a kommunizmus szimblumnak szmt vrs csillag, sarl s kalapcs, illetve a bzakoszor. Br a kznyelvben cmernek nevezik, de heraldikai rtelemben nem tekinthető annak, mivel az esetek tbbsgben hinyzik a cmer alapjt ad pajzs.[1] Ennek oka, hogy a kommunista orszgok vezetői szndkosan hatroldtak el az eurpai heraldika hagyomnyos formitl, mivel az ltaluk levltott monarchik cmerei gyakran az uralkodhzakat szimbolizltk.

A Szovjetuni volt az első llam, melynek a szocialista heraldika alapjn terveztk meg a cmert 1922-ben. A stlus vilgszerte a II. vilghbort kvetően terjedt el, amikor tbb szocialista berendezkedsű llam jtt ltre. Radsul nhny nem kommunista vezetsű orszg is adoptlta a stlust pldul azrt, mert kommunista segtsggel harcoltk ki a fggetlensgket. A Szovjetuni felbomlsakor, a kelet-eurpai orszgok 1989 s 1991 kztt elhagytk a stlust s a szocialista llami jelkpeket lecserltk a hagyomnyos rtelemben vett korbbi cmerekre.

Az 1917-es forradalmat kvetően megalaptott Szovjetuniban sajtos nemzeti jelkpeket hoztak ltre. A szovjet vezetők nem kvntk folytatni azokat a rgi heraldikai gyakorlatokat, melyek a korbbi korokra emlkeztettek. A Szovjetuni cmerből gy hinyoztak a hagyomnyos heraldikai jegyek, mint a pajzs, korona, vagy a palst. A stlust ksőbb kvettk ms kommunista orszgok is, melyek szintn a dolgoz npre szerettk volna fordtani a figyelmet.[2]

Nhny kommunista orszgban a szocialista heraldikt sosem adoptltk teljesen. A Lengyel Npkztrsasgban megtartottk a hagyomnyos cmert, azzal a klnbsggel, hogy eltvoltottk a fehr sas fejről a koront. A Magyar Npkztrsasg 1949-es megalakulsakor j cmert vezettek be, az gynevezett Rkosi-cmert, amit 1957-ben felvltott a Kdr-cmer. A kt cmer kztt alapvetően az volt a klnbsg, hogy utbbi tartalmazott egy piros, fehr s zld nemzeti sznű pajzsot. Csehszlovkia 1948-ban vlt kommunista orszgg, de az orszg eredeti cmere 1961-ig hasznlatban volt. Ekkor egy nem hagyomnyos cmerre cserltk, melyen az oroszln fejről eltvoltottk a koront s helyette felkerlt a vrs csillag. Nhny jugoszlv tagkztrsasg is hasznlt a cmerben pajzsot, akrcsak kt szovjet tagkztrsasg az Orosz SZSZSZK s az Ukrn SZSZK.

Ezkutua, heraldikan, armarriaren euskarri fisikoa da, ikurraren erdian dagoena eta gehienetan ezkutu itxura duena[1]. Erdi Aroko zaldunek borrokan erabiltzen zuten ezkutuan du jatorria eta, horregatik, eskualdeen eta garaien arabera desberdinak izan daitezke. Bertan antolatzen dira armarriaren oinarrizko kolore (esmalte[2]) eta irudiak, eta zatitua ageri daiteke.

Ezkutuak ez du diseinu bera eskualdearen edo garaiaren arabera, eta itxura soil-soilak edo oso konplexuak izan dezakete. Adituen arabera, 24[3] eta ehundik gora itxura desberdin daude[4]. Mendeetan zehar, mota guztietako ezkutuak erabili izan dira (ez baita armarria definitzen duen elementua). Bere forma, artistaren sormenaren eta garaiko joera estetikoen araberakoa zen[5][6], bai agirietan bai arkitektura-eskulturetan.

XII. mendeko bigarren erdiko lehen ezkutu protoheraldikoen irudikapenek, oraindik, XI. eta XII. mendeetan erabilitako normandiar ezkutu luzeen itxura dute. 1230eko hamarkadaren inguruan, zalditeria astunak erabilitako ezkutuak, laburragoak eta hirukiagoak bihurtu ziren. Itxura hau argi ikusten da dagoeneko Tibalt I.a Nafarroakoaren errege-zigiluan 1234an. XV. mendetik aurrera, eta are gehiago Aro Moderno goiztiarrean zehar, ezkutu forma ugari garatzen dira. Goialdearen, aldeen eta oinarriaren formak bereizita deskriba daitezke, eta elementu horiek libreki konbina daitezke. Konplexutasun handiko armarri barrokoek (XVII-XVIII. mendekoak) aldaketa artistiko ugari dituzte.

Familia baten adar berri bat eratzean, beharrezkoa zen armarri batzuk armarri bakar batean batzea. Antzekoa gertatzen da herri eta eskualdeetako armarriekin, non armak gehituz joan diren gertakariak edo lurraldeak gehitu ahala. Horrela, armarri asko zatituta egon ohi dira[5].

Herldika (ali grboslovje) je pomožna zgodovinska veda, ki preučuje grbe. Vsa vedenja in znanja, ki jih obsega heraldika, zaradi svoje obširnosti tvorijo posebno umetnostno zgodovinsko vedo.

Začetek grboslovja postavljamo v sredino 12. stoletja (približno v leto 1150, v čas križarskih vojn), ko se je začel uveljavljati srednjeveški družbeni red - fevdalizem. Zaradi obilice simbolike, ki se pojavlja v grbih, je grboslovje v tesni prepletenosti z rodoslovjem (genealogija), družboslovjem (sociologija), umetnostno zgodovino, orožarsko, socialno, politično, gospodarsko, cerkveno in še kakšno zgodovino.

Poznamo še nekaj heraldičnih območji, ki imajo značilno heraldiko, vendar jih obravnavamo pod okriljem zgoraj navedenimi območji: ruska[7], baltska[8], kavkaška[9] heraldika (ki bi jih lahko obravnavali pod vzhodnoslovansko); belgijska[10], karpatska[11], helvetska[12] oz. švicarska heraldika (ki bi jih lahko obravnavali pod srednje-evropsko); kanarska[13] heraldika (pod ibersko); irska[14] heraldika (pod angleško-škotsko). Potem je tu še balkanska[15] (ilirska) heraldika, ki temelji na Fojniškem grbovniku in jo težko povežemo s katerokoli skupino.Na slovenskem ozemlju se pojavlja srednjeevropska heraldika, ob obalnih mestih pa italsko-beneška heraldika.

Zunaj Evrope se je heraldika razvila šele, ko so prišli na to območje kolonizatorji ali se je heraldika razširila še tam. Ponekod zunaj Evrope se pojavljajo tudi t.i. atributirani (ang. attributed) grbi, ki so grbi podeljeni posameznikom ali območjim, ki so bili pokonji oz. niso več obstajala ob začetku heraldike (tako se ponekod omenja celo grb Jezusa).

To obdobje je v grobem trajalo do leta 1150. Že stara ljudstva so za ločevanje med sabo uporabljala različne geometrijske like. Takšne bojne znake so uporabljali že Asirci in Hetiti, najbolj pa Rimljani in Grki. Rimljani so za svoj simbol uporabljali orla (aquila), ki je bil tudi simbol vojaških enot. Grki pa so uporabljali razne znake za svoje bogove (sova za Ateno, lira za Apolona). V času 10. in prvi polovici 11. stoletja so začeli vitezi uporabljati, kasneje sprejete heraldične elemente- heraldična lilija, vrtnica, levi, panterji, zmaji. Takrat tudi grbi dobijo označevalno lastnost, poznani pa so že terminološki izrazi v stari francoščini, ki se združijo s staro angleščino, ko Viljem Osvajalec postane prvi angleški kralj.

To obdobje je trajalo od 1150 do 1300. V tem obdobju se začnejo križarske vojne, v katerih so morali vitezi izmed množice plemičev ločiti prijatelja od sovražnika. Prav zaradi prepoznavnosti je bilo potrebno, da je podoba na ščitu preprosta in hitro ločljiva. Takrat se tudi pojavi krajevna heraldika. Navzočnost heraldike v naših deželah predstavljajo grbi trgov in mest, datirani konec 12. stoletja.

To obdobje je bila zlata doba turnirjev in tudi same heraldike, trajalo pa je od 1300 do 1500. Zaradi dodatne prepoznavnosti na viteških turnirjih so se takrat razvili tudi šlemni okrasi, podoba na ščitu pa je vse bolj označevala nosilca po njegovih lastnostih. V slovenskih deželah beležimo ravno v tem obdobju prve evidenčno urejene heraldične zbornike.

V tem obdobju so se končali viteški turnirji, trajalo je od leta 1500 do približno 1970. Takrat so grbi postajali vse bolj okrasni element, vladarskih hiš in držav. Takrat je bilo v grboslovje uvedeno razkošno okrasje. Grbi so postajali čedalje bogatejši in razdeljeni na vedno več polj, v premem sorazmerju z bogastvom njihovega lastnika. Z Napoleonovimi osvajanji so se razširili t.i. Napoleonovi atributi, ki niso heraldično pravilni (npr. Napoleonov orel), kar je bil hud udarec za heraldiko.

A cmerművszet, a cmerbrzols tana vagy cmergyakorlat a cmerek szablyos megszerkesztsvel, megrajzolsval (killtsval), lersval, gyakorlati alkalmazsval, historizlsval s a cmerkritikval foglalkozik.

A cmer legfontosabb rsze a pajzs, mivel az első ilyen megklnbztető jeleket is a pajzsokon viseltk. Ezrt a tulajdonkppeni cmernek a pajzsot mint alakot tekintjk. A cmer tbbi rszei az gynevezett cmerrszek s cmertartozkok.

3a8082e126