[Vojna Plemen Premium Hack 2012 Donwoald
Facunda Ganesh
Grki ali Heleni (grško Έλληνες, llines) so etnična skupina in narod, ki izvira iz Grčije, Cipra, južne Albanije, Anatolije, delov Italije in Egipta ter v manjšem obsegu drugih okoliških držav v vzhodnem Sredozemlju in ob Črnem morju. Oblikujejo tudi pomembno diasporo (omogenia), s številnimi grškimi skupnostmi, ustanovljenimi po vsem svetu.[44]
Grške kolonije in skupnosti so bile že v bronasti dobi ustanovljene na obalah Sredozemskega in Črnega morja, vendar je bilo grško ljudstvo vedno osredotočeno na Egejsko in Jonsko morje, kjer se grški jezik govori že od bronaste dobe.[45][46] Do začetka 20. stoletja so bili Grki naseljeni med grškim polotokom, zahodno obalo Male Azije, obalo Črnega morja, Kapadokijo v osrednji Anatoliji, Egiptom, Balkanom, Ciprom in Konstantinoplom.[46] Mnoge omenjene regije so v veliki meri sovpadale z mejami Bizantinskega cesarstva poznega 11. stoletja in vzhodnosredozemskimi območji starogrške kolonizacije.[47] Kulturna središča Grkov so bila v različnih obdobjih zlasti Atene, Solun, Aleksandrija, Smirna in Konstantinopel.
V zadnjem času živi večina etničnih Grkov znotraj meja sodobne grške države ali na Cipru. Grški genocid in izmenjava prebivalstva med Grčijo in Turčijo sta skoraj končala tri tisočletja staro grško prisotnost v Mali Aziji. Druge dolgoletne grške populacije je mogoče najti od južne Italije do Kavkaza in južne Rusije in Ukrajine ter v skupnostih grške diaspore v številnih drugih državah. Danes večina Grkov uradno pripada Grški pravoslavni cerkvi.[48]
Grki so močno vplivali in prispevali h kulturi, vizualni umetnosti, raziskovanju, gledališču, literaturi, filozofiji, etiki, politiki, arhitekturi, glasbi, matematiki,[49] medicini, znanosti, tehnologiji, trgovini, kulinariki in športu. Grški jezik je najstarejši pisni jezik, ki je še vedno v rabi. Njegovo besedišče je bilo osnova mnogih jezikov, pa tudi mednarodne znanstvene nomenklature. Grščina je bila od 4. stoletja pr. n. št. daleč najbolj razširjena lingua franca v sredozemskem svetu in tudi Nova zaveza krščanske Biblije je bila prvotno napisana v grščini.[50][51][52]
Pra-Grki so na ozemlje, ki se danes imenuje Grčija, prišli verjetno ob koncu 3. tisočletja pr. n. št. med letoma 2200 in 1900 pr. n. št.[53][54][a] Zaporedje selitev na grško celino v 2. tisočletju pr. n. št. je mogoče rekonstruirati na podlagi starogrških narečij, vendar to ni povsem zanesljivo. Obstajali sta vsaj dve selitvi. V prvi so bili Jonci in Ahajci, ki so ustvarili mikensko Grčijo do 16. stoletja pr. n. št.[58][59] V drugi so bili Dorci okoli 11. stoletja pr. n. št., ki so izpodrinili narečja iz mikenskega obdobja. Obe selitvi sta se zgodili v kritičnih obdobjih: mikenska na prehodu v pozno bronasto dobo in dorska ob propadu bronaste dobe.
Okoli leta 1600 pr. n. št. so si mikenski Grki od minojske civilizacije izposodili njen zlogovni sistem pisanja (linearna pisava A) in razvili lastno zlogovno pisavo, znano kot linearna pisava B,[60] v kateri so prvi in najstarejši pisni dokazi o grškem jeziku.[60][61] Mikenci so hitro prodrli na Egejsko morje in do 15. stoletja pr. n. št. dosegli Rodos, Kreto, Ciper in obale iz Male Azije.[46][62]
Okoli leta 1200 pr. n. št. so se na grško ozemlje iz Epira priselili grško govoreči Dorci.[63] Starejše zgodovinske raziskave so pogosto trdile, da je dorska selitev povzročila propad mikenske civilizacije. Vse sodobne raziskave so to trditev ovrgle, Dorci pa so bili verjetno eno od ljudstev, v zgodovinopisju znanih kot "ljudstva morja", ki okoli leta 1180 pr. n. št. opustošila vzhodno Sredozemlje.[64] Selitvi Dorcev je sledilo slabo potrjeno obdobje selitev, imenovano grška temna doba, okoli leta 800 pr. n. št. pa sta že že prepoznavni arhaična in klasična Grčija.[65]
Grki klasične antike so svoje mikenske prednike in mikensko obdobje idealizirali kot veličastno dobo junakov, naklonjenosti bogov in materialnega bogastva.[66] Homerjeva epa Iliada in Odiseja sta bila na splošno sprejeta kot del realne grške preteklosti in šele v času evhemerizma so začeli učenjaki dvomiti v Homerjevo zgodovinskost.[65] Del preživele mikenske dediščine so imena bogov in boginj mikenske Grčije, med njimi Zevsa, Pozejdona in Hada, ki so postali glavne figure olimpijskega panteona poznejše antike.[67]
Etnogeneza grškega naroda je povezana z razvojem panhelenizma v 8. stoletju pr. n. št.[68] Po mnenju nekaterih znanstvenikov so bile temeljni dogodek olimpijske igre leta 776 pr. n. št., ko je bila zamisel o helenizmu med grškimi plemeni prvič prevedena v skupno kulturno izkušnjo. Helenizem je bil predvsem stvar skupne kulture.[44] Dela Homerja (Iliada in Odiseja) in Hezioda (Teogonija), napisana v 8. stoletju pr. n. št., so postala osnova nacionalne vere, etosa, zgodovine in mitologije.[69] V tem obdobju je bilo ustanovljeno Apolonovo preročišče v Delfih.[70]
Klasično obdobje grške civilizacije zajema čas od zgodnjega 5. stoletja pr. n. št. do smrti Aleksandra Velikega leta 323 pr. n. št. Nekateri avtorji to obdobje raje delijo na "klasično obdobje" od konca grško-perzijskih vojn do konca peloponeške vojne in "četrto stoletje" do Aleksandrove smrti. Tako se imenuje, ker je postavilo merila, po katerih so ocenjevali grško civilizacijo v kasnejših obdobjih.[71] Klasično obdobje je opisano tudi kot "zlata doba" grške civilizacije. Umetnost, filozofija, arhitektura in književnost klasičnega obdobja so bile ključnega pomena pri oblikovanju in razvoju zahodne kulture.
Grki klasične dobe so razumeli, da pripadajo skupnemu helenskemu genosu,[72] vendar je bila na prvem mestu zvestoba svojemu mestu. V vojskovanju z drugimi grškimi mestnimi državami, pogosto brutalnemu, niso videli nobenega neskladja s helenizmom.[73] Peloponeška vojna, obsežna državljanska vojna med dvema najmočnejšima grškima mestnima državama, Atenami in Šparto ter njunimi zavezniki, je obe državi močno oslabila.[74]
Večina sprtih grških mestnih držav je bila po mnenju nekaterih zgodovinarjev na silo združena pod zastavo vsehelenskih idealov Filipa II. Makedonskega in Aleksandra Velikega. Drugi poznavalci se na splošno raje odločajo za razlago, da je bilo makedonsko osvajanje "osvajanje zaradi osvajanja" ali vsaj osvajanje zaradi bogatenja, slave in moči. Slednji na "ideale" gledajo kot na koristno propagando, usmerjeno proti mestnim državam.[75]
Kakorkoli že, Aleksanderovo strmoglavljenje Ahemenidskega imperija po njegovih zmagah v bitkah pri Graniku, Isu in Gavgameli ter njegovemu napredovanju do današnjega Pakistana in Tadžikistana[76] je zagotovilo pomembno izhodišče za širjenje grške kulture preko ustanavljanja kolonij in trgovskih postaj ob trgovskih poteh.[77] Četudi Aleksandrov imperij ni nedotaknjen preživel smrti svojega ustvarjalca, so se kulturne posledice širjenja helenizma po večjem delu Bližnjega vzhoda in Azije izkazale za dolgo živeče, saj je grščina postala lingua franca in ta položaj ohranila celo v rimskih časih.[78] Številni Grki so se naselili v helenističnih mestih, kot so Aleksandrija, Antiohija in Selevkija.[79]
Helenistična doba je bila naslednje obdobje grške zgodovine, katere začetke se običajno umešča v obdobje Aleksandrove smrti.[80] Ime je dobila po delni helenizaciji mnogih ne-grških kultur vse do Indije in Baktrije, ki sta več stoletij ohranjali grško kulturo in vladarje.[80] Konec helenistične dobe se običajno umešča v obdobje rimske osvojitve Egipta leta 30 pr. n. št.,[80] čeprav so indo-grška kraljestva trajala še nekaj desetletij.
V tem obdobju se je začela selitev Grkov proti velikim mestom v kraljestvih diadohov in mestne države so začele izgubljati svoj pomen.[81][82] Grki so se še naprej zavedali svoje preteklosti, predvsem s preučevanjem del Homerja in klasičnih avtorjev.[83] Pomemben dejavnik pri ohranjanju grške identitete je bil stik z barbarskimi (negrškimi) ljudstvi, ki se je v novem kozmopolitskem okolju večetničnih helenističnih kraljestev poglobil. [83] To je med Grki povzročilo močno željo, da bi se njihova oblast prenesla na naslednjo generacijo Grkov. Za helenistično obdobje na splošno velja, da so v tem času grška znanost, tehnologija in matematika dosegle svoj vrhunec.[84]
V indo-grškem in grško-baktrijskem kraljestvu se je razširila grška različica budizma. Grški misijonarji so imeli pomembno vlogo pri njegovem širjenju na Kitajsko.[85] Dlje proti vzhodu so Grki iz Aleksandrije med Kitajci postali znani kot Dajuan ali Tajuan.[86]
Med letoma 168 pr. n. št. in 30 pr. n. št. je ves grški svet osvojila Rimska republika in skoraj vsi grško govoreči ljudje po svetu so postali državljani ali podložniki Rimskega cesarstva. Rimljani so kljub svoji vojaški premoči občudovali dosežke grške kulture in ostali pod njenim močnim vplivom. Od tod tudi znamenita Horacijeva izjava: "Graecia capta ferum victorem cepit" (Grčija, čeprav zajeta, je ujela svojega divjega osvajalca).[87] V stoletjih po rimski osvojitvi grškega sveta sta se grška in rimska kultura zlili v enovito grško-rimsko kulturo.
Na verskem področju je bilo to obdobje globokih sprememb. Zgodila se je duhovna revolucija, ki je zaznamovala opuščanje stare grške vere. Njen zaton, ki se je začel v 3. stoletju pr. n. št., se je nadaljeval pod vplivom novih verstev z vzhoda,[44] ki so v grški svet prinesli kulte božanstev, kot sta Izida in Mitra.[82][88] Grško govoreče skupnosti heleniziranega Vzhoda so bile ključnega pomena za širjenje zgodnjega krščanstva v 2. in 3. stoletju.[89] Zgodnji krščanski voditelji in pisci, predvsem sveti Pavel, so bili na splošno grško govoreči,[90] čeprav nobeden ni bil iz Grčije. Grčija sama se je oklepala poganstva in ni bila eno od vplivnih središč zgodnjega krščanstva. Nekateri starogrški verski običaji so ostali v modi do konca 4. stoletja.[91] V nekaterih delih Grčije, na primer na jugovzhodni Peloponezu, so se poganski običaji ohranili vse do bizantinskega srednjega veka v 10. stoletju n. št.[92] Pokrajina Cakonija je ostala poganska do 9. stoletja. Bizantinci so njene prebivalce imenovali Heleni, kar je v prenesenem smislu pomenilo, da so bili pogani.[93]
795a8134c1