Nacetu vse čestitke za izjemno zanimiv dnevnik!
Verjamem, da je tudi ata Peter ponosen nanj. Na uspešno izkušnjo otrok in na Naceta.
Spomnim se, kako smo se ostali zgražali nad to idejo, češ da so otroci še premladi, pa svet pokvarjen, poln nevarnosti, pa nobene varnosti...pa kaj jim manjka na Silbi. Vseh pomislekov se ne spominjam. Vem, da smo jih takrat na Silbi zelo pogrešali in je bilo zato pusto razpoloženje.
Če je takrat Ireno kdo vprašal, če se otroci kaj javljajo (takrat ni bilo mobilnih telefonov), je odgovorila: "No news, good news" in tako zdražala do srečnega konca. Peter je ves čas kazal preppričanje v uspešnost misije. O pomembnosti izkušnje za odgovorno oblikovanje osebnosti bi lahko govoril le vsak od igralcev sam.
Prisrčna hvala za zanimive spomine
teta Ana