Tihi Don Knjiga

[Lihuel Harding]

Meniodlična knjiga, da bolj razumem sebe kot introvertirano osebnost. Res je, kot piše v knjigi: če je otrok bolj tih, v kotu, raje s knjigo v roki kot z otroci na igrišču, če sam tava po gozdovih in je ves prestrašen, ko ga učitelj izpostavi v razredu - se starši trudijo, da bi takega otroka naučili samozavesti, da bi bil bolj glasen in več v družbi, na zabavah (lahko osebno potrdim). No, v osnovi je pa ta ubogi otrok samo nerazumljen - nič ni narobe z njim, le drugače zaznava dražljaje iz okolja in zato povsem drugače deluje kot ekstravertirane osebnosti, ki v naši zahodni družbi veljajo za nekakšen zgled.

Ta knjiga podaja razlike med introverti in ekstraverti, nasvete, kako shajati drug z drugim ... Vse je podprto z mnogo znanstvenimi študijami. No, da ne razlagam preveč s svojimi besedami, tu so nekatera bistvena besedila iz knjige:

Zahodna kultura je organizirana okoli posameznika. Mi se imamo že kot posamezniki za samozadostne celote; svojo usodo vidimo v tem, da se izražamo, da iščemo osebno srečo, da se osvobajamo nepotrebnih omejitev, da končno dosežemo tisto eno in izključno poslanstvo, zaradi katerega smo bili kot nalašč rojeni v ta svet. Seveda ljubimo in spoštujemo svoje starše, vendar vihamo nos, če pomislimo, da bi jim morali biti brezpogojno pokorni, saj v tem vidimo podrejanje in omejevanje. Kadar se družimo, počnemo to kot samozadostne enote, ki se zabavajo z drugimi samozadostnimi enotami, tekmujejo z njimi, se razlikujejo od njih, se preprivajo z njimi za položaje in se, kajpak, ljubijo z njimi.

Oblasten in samozavesten, hrupen in gospodovalen je celo zahodni bog; njegov sin Jezus je sicer prijazen in ljubezniv, pa vendar tudi karizmatičen, množicam všečen in vpliven mož. Torej bo kar držalo, da zahodnjaki bolj cenijo drznost in zgovornost, torej lastnosti, ki krepijo individualizem. Poglejmo že klasične like industrije osebne rasti, ki te dejansko učijo - ekstravertiranosti (naprimer Anthony Robbins). Povedano drugače - Zahod poveličuje ekstravertiranost, introvertiranost jemlje kot "motnjo", nekaj neobčudovanega, prej manj vrednega. Take otroke silijo v družbo in jih učijo, kako biti bolj družabni, bolj zgovorni, bolj samozavestni (a v resnici so zgolj drugačne osebnost - introvertirani).

"Ali je z mano kaj narobe?" se pogosto sprašujejo introvertiranci. Ne sovpadajo v pričakovane opevane norme zahodnega sveta. Zanimivo, da je na Vzhodu ravno obratno - tisti, ki preveč izstopajo, so glasni in obvladujejo prostor, so v njihovih očeh "manj vredni" kot tisti neopaženi tihi misleci v ozadju (torej introvertiranci).

"Naša kultura kot vrlino priznava samo še ekstravertirana življenja. Odvrnili smo se od notranjega življenja, iskanja svojega središča. Tako smo to središče izgubili in zdaj ga moramo ponovno najti." Anais Nin

Večina inženirjev in izumiteljev je bolj sramežljivih in živijo bolj v svojih glavah. V nekem smislu so podobni umetnikom. Umetniki pa najbolje delajo, ko so sami, ko lahko nadzorujejo zgradbo svojega uma, ne da bi se jim pri tem tikali še mnogi drugi ljudje.

Kaj je tako čarobnega v tej samoti? Profesor Ericsson je povedal, da se na marsikaterem področju edino v samoti lahko zares posvetimo "namerni vadbi", ki jo je opredelil kot ključ za doseganje izrednih uspehov.

Steve Wozniac: "Pridobil sem si eno osrednjo lastnost, ki mi je pozneje pomagala ves čas kariere: potrpežljivost. Čisto resno. Potrpežljivost se običajno precej podcenjuje. Hočem reči, pri vseh tistih projektih od tretjega do osmega razreda sem se stvari učil postopoma, učil sem se pravilnega sestavljanja elektronskih naprav, ne da bi pri tem pretirano listal po priročnikih ... Naučil sem se, da me ni preveč skrbel rezultat mojega iskanja, ampak sem se predvsem posvečal tistim korakom, na katerih sem delal, pri tem pa vsako stvar skušal narediti tako brezhibno, kolikor sem bil le zmožen."

Znanstveniki danes vedo, da človeški možgani niso sposobni posvečati enake pozornosti dvema dejavnostima hkrati. Kar se od zunaj zdi kot suverena večopravilnost, je le naglo preklapljanje med različnimi dejavnostmi, kar pa produktivnost v resnici zmanjšuje in za nameček se za 50 odstotkov povečuje pogostnost napak.

Približno štirideset let raziskav je prišlo do enakih presenetljivih ugotovitev: Študije kar po vrsti kažejo, da se učinkovitost zmanjšuje skladno s povečevanjem velikosti skupin: skupine devetih ljudi pridejo do manjšega števila in slabših idej, če jih primerjamo s tistimi od skupine šestih, ki pa se spet odrežejo slabše od skupine štirih ljudi. "Znanstveni dokazi nam očitno govorijo, da morajo biti poslovni ljudje dobesedno nori, če še kar naprej vztrajajo pri skupinskem brainstormingu," piše organizacijski psiholog Adrian Furnham. Psihologi navadno postrežejo s tremi razlagami neuspešnosti skupinskega brainstorminga: socialna lenoba, blokada realizacije in strah pred ocenjevanjem. Edina izjema pri vsem tem je spletni brainstorming.

Seveda ne moremo povsem posploševati in izničiti pomembnosti medsebojnega sodelovanja. Ne nazadnje je Steve Wozniak sodeloval s Stevom Jobsom; če se ta dva ne bi združila, danes ne bi poznali applov. Vsaka vez med dvema človekoma je akt ustvarjalnega sodelovanja. Rešitev ni v odpravi kakršnegakoli osebnega, neposrednega sodelovanja, ampak moramo le dodelati način, kako to počnemo - da bo tudi iz introvertirancev povleklo njihove moči.

Raziskave so že pri dojenčkih prepoznale razlike med tistimi, ki se bodo v življenju razvili v introverte (močneje zaznavajo več dražljajev iz okolice - t.i. "visoko reaktivni"), in tistimi, ki se bodo razvili v ekstraverte (manj zaznavajo dražljaje iz okolice - t.i. "nizko reaktivni"). Visoko reaktivni so bolj občutljivi in imajo ponavadi hujše posledice ob večjih pretresih v otroštvu (ločitev staršev, zlorabe, smrti bližnjih ...). Visoko reaktivni postanejo bolj misleci, bolj se držijo zase, potrebujejo veliko samote, se razvijejo v pisatelje, umetnike, znanstvenike ...

Približno četrtina visoko reaktivnih otrok iz Kaganovih raziskav je prizadetih zaradi določenega kompleksa pogojev, ki jih poznamo kot "socialno fobijo", vrsto anksiozne motnje - kronične in hromeče oblike plašnosti.

Rezultati Schwartzevih raziskav nam sporočajo - svoje osebnosti lahko vsaj nekoliko raztegnemo, vendar le do določene mere. Prirojeni temperament nas obvladuje, ne glede na to, kako živimo. Nemajhen del naših osebnosti uravnavajo naši geni, naši možgani, naš živčni sistem. Ljudje smo kakor mirujoča elastika. Prožni smo in lahko se po želji nekoliko raztegnemo, vendar samo do določene stopnje.

Na voljo imamo kup dokazov, da introverti pač SO občutljivejši kot ekstraverti, in sicer za najrazličnejše vrste stimulacije, od kave do glasnega poka ali babilonskega kaosa omrežnih poslovnih dogodkov.

Visoko senzitivni ljudje (introverti) so pogosto pozorni opazovalci in premislijo, preden skočijo; življenje si organizirajo tako, da čim bolj omejijo možnosti presenečenj; pogosto so občutljivi za vidne in zračne dražljaje, za vonjave, bolečine, kavo; neprijetno jim je, kadar jih kdo opazuje (denimo pri delu ali pri glasbenem nastopu) ali ocenjuje določene njihove kakovosti (zmenki, razgovori za službo ...).

Visoko senzitivni ljudje (introverti) so nagnjeni k temu, da se stvari v svojem življenju lotevajo bolj na filozofski ali duhovni način, in ne kot izraziti materialisti ali hedonisti. Ne marajo praznega kramljanja. O sebi pogosto mislijo, da so kreativni in intuitivni. Imajo žive sanje in se jih pogosto lahko spomnijo še naslednji dan. Radi imajo glasbo, naravo, umetnost in fizično lepoto. Občutijo izrazito močna čustva - včasih akutne izbruhe veselja, vendar tudi globoko žalost, melanholijo in strah.

Visoko senzitivni ljudje (introverti) tudi izredno intenzivno premlevajo informacije, ki jih prejemajo iz okolja, fizičnega in emotivnega. Pogosto opazijo tudi skrite nianse, ki se očem drugih izmaknejo - denimo spremembo razpoloženja pri nekom ali pa za spoznanje svetlejšo žarnico glede na druge. So tudi izredno sočutni in empatični. Zdi se, kot da bi jih tanjša meja ločevala od čustev drugih ljudi ter tragedij in krutosti sveta. Pogosto imajo neobičajno trdno vest. Izogibajo se gledanju nasilnih filmov in televizijskih spektaklov. Do popolnosti se zavedajo posledic morebitnih spodrsljajev v svojem vedenju. V družbenih kontekstih se pogosto posvečajo temam, kot so osebni problemi, kakršne imajo drugi ljudje praviloma za "pretežke".

Univerza v Michiganu je objavila študijo, ki kaže, da so se današnji študentje na kolidžu za 40 odstotkov manj sposobni sočutno vživeti v druge ljudi, kot so bili študentje tega sposobni še pred tridesetimi leti, večji del tega upada pa se je zgodil po letu 2000 (avtorji raziskave menijo, da je ta upad povezan z vsesplošno razširjenostjo družbenih omrežij, resničnostne televizije in "ponorele tekmovalnosti").

Če je pri geniju en odstotek navdiha in 99 odstotkov sopiha, potem velja, da se naša kultura močno nagiba k poveličevanju tistega kramežljivega enega odstotka. Preprosto obožujemo njegov sijaj in slepilo. Kljub temu silna moč sedi v preostalih 99 odstotkih. "Jaz nisem prav nič pametnejši od drugih," je rekel Einstein, ki je bil vrhunski introvert. "Jaz se s problemom samo dlje ukvarjam."

Če introverti in ekstraverti predstavljajo severni in južni pol temperamenta, kako naj potem sploh shajajo drug z drugim? Pa vendar: oba tipa se pogosto privlačita, pogosto v občutku, da drug drugega dopolnjujeta: eden raje posluša, drugi raje govori; eden je občutljiv za lepoto pa tudi za udarce, medtem ko drugi požvižgavajoč jadra skozi življenje; eden plačuje račune, drugi skrbi za urnik otrokovih obšolskih dejavnosti. Seveda pa je pomembno razumevanje razlik ...

3a8082e126