Time to Enter Moral Opposition by Dejan Steinbuch
Vla...@volcanomail.com
Dejan Steinbuch
vsi članki avtorja
Ljubljana, Finance 81/2010
29.4.10 00:01
Družbene anomalije, relativizem in zavračanje moralnih avtoritet nas
vračajo v titoistični boljševizem, kar samo po sebi znova aktualizira
Camusovega upornega človeka.
Sredi blage češke pokrajine, posejane z mozaikom travnikov in polj,
nekje na pol poti med Prago in Salzburgom, me dohiti novica o
tragediji, ki je tako rekoč obglavila poljsko državo. Letalo,
namenjeno v Katyn, se je zrušilo v gozd. Simbolika, repriza zgodovine
in vnovično občutenje neizmerne bolečine Poljakov, ki so jih pred
sedemdesetimi leti družno morili tovariši, sorodni(ki) nacionalni
socialisti in boljševiki.
Nekaj dni pozneje v Ljubljani strmim v časopis, v karikaturo tistega,
kar naj bi predstavljajo etični žurnalizem: tragedija je naslikana kot
trk predsednikovega letala v nebotičnik s poljsko zastavo. Karikatura
11. septembra, namig na terorizem ali celo nekakšno rusko zaroto, v
kateri je umrlo 96 ljudi? Brez besed sem, ne razumem več ničesar.
Teden dni pozneje na prvi strani istega glasila nekdanjih proletarcev
še ena karikatura, tokrat na pol droga spuščena poljska zastava, iz
katere kriči črn križ. Poljska žaluje, etični žurnalizem se krohota
narodu, ki sta ga iz pekla boljševizma potegnila katolicizem in
solidarno (celo dobesedno). Kako osebnostno motena mora biti glava,
kako cinično uredništvo časnika, da se človeške katastrofe in
nacionalne tragedije loteva s karikaturo?!
Koliko je vredno človeško življenje
Vem, da se ni mogoče izogniti moralizmu, a vseeno: spoštovanje
osnovnega človeškega dostojanstva je tisto, kar konstituira resni,
profesionalni žurnalizem. Pritlehnost medijskega prostora se
poglablja, cinizem kot forma mentis je novi družbeni trend. Miselni
okvirji ustvarjalcev javnega mnenja so zaprisegli nihilizmu; spustili
so se na raven prezira do verujočih, zgražanja nad tradicionalizmom in
krohotanja na račun narodov, ki naj bi bili manjvredni od Slovencev.
Celo obskurno, a provokativno in docela legitimno (!) idejo peščice
levičarskih britanskih intelektualcev, da bi aktualnega papeža zaradi
pedofilije v Katoliški cerkvi postavili pred mednarodno kazensko
sodišče, so v podalpskem močvirju sprejeli z navdušenjem. Škoda, ker
takšnega mednarodnega sodišča za zdaj še nimamo. Iz Slovenije bi
ovadbe kar deževale.
Dostojanstvo vsakega človeka v demokratični družbi je svetinja, kar
mutatis mutandis pomeni, da mora država preprečevati pojave, ki to
dostojanstvo žalijo ali ogrožajo. Ko je moj oče pred časom poskušal
angažirati policijo, mestno redarstvo in še koga, ker je v gozdu na
obrobju Ljubljane opazil drevesa, posvinjana z nacističnimi
svastikami, je nehote razkril sivo pego v našem kazenskem pravu -
simboli zločinskih organizacij pri nas niso prepovedani! V Sloveniji
lahko mirno, brez kakršnihkoli pravnih sankcij izobesite nacistično
zastavo in - kot pravijo južnjaki "ne može nam niko ništa".
Na antisemitizem predolgo nismo bili pozorni. A je v moralno
degradiranem okolju postal že tako očiten, da ga ni več mogoče
prezreti. Družba, ki nacistične simbolike ne prepozna kot zlo, se je
iz sfere neoliberalizma premaknila v senco kriptofašizma. Zlasti pa je
relativistična do ideologije smrti. In če vse to postavimo v kontekst
poljske dvojne bolečine - namreč tiste ob izgubi političnega vrha v
nedavni letalski nesreči na eni ter pomora njihove družbene elite pred
sedemdesetimi leti v Katynu, potem je jasno, da gre v slovenskem
primeru tudi za nelagodje, kajti Poljaki že petdeset let vedo, da med
Hitlerjem in Stalinom ni nobene razlike, da sta enako zavržena tudi
nacionalni socializem in boljševizem.
Zadrega pred evropsko zavestjo
Slovensko nelagodje pa je silovito. Izhaja iz nikoli obsojene
preteklosti, iz relativiziranja nacizma in fašizma. Zgodovinarji
neradi govorijo o pomenljivosti nekaterih dejstev in zlasti številk
(denimo zakaj so Titovi boljševiki v Sloveniji pobili manj kot tisoč
nemških okupatorjev, sodelovali z Italijani in podobno), pa bi bilo
verjetno koristno, če bi spregovorili tudi o tem.
Na Poljskem so že leta 1988 nehati lagati ljudem. Države nekdanjega
vzhodnega bloka so z deklaracijami pomirile vznemirjeno zgodovinsko
zavest svojih prebivalcev. Evropski parlament je lani sprejel
Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu, s katero se zločinske
režime, ki so pomorili desetine milijonov Evropejcev, enkrat za vselej
spravlja v deklarativne rešetke zavržnosti.
A slovensko nelagodje je tako silno, da je parlament ignoriral
resolucijo o evropski zavesti. V družbi, ki ni zmožna inkriminirati
svastike in drugih simbolov smrti, je nekaj gnilega. Zavračanje
resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu je razkrilo srž
slovenskega kompleksa, ki ga nezavedno manifestirata uvodoma omenjeni
karikaturi v Delu.
Pri nas drži dogma o krasnem komunizmu, o svetih vrednotah revolucije
in nebeških pridobitvah jugoslovanskega boljševizma. Titoizem je med
precejšnjim delom ljudi še vedno priljubljenejši od demokracije.
Da to niso bizarne trditve, bo jasno že čez nekaj dni, ko se bomo
spomnili 30. obletnice smrti našega največjega heroja maršala tovariša
Tita. Častili bomo človeka, zaradi katerega je umrlo več sto tisoč
ljudi. Poslušali bomo slavospeve Stalinovemu učencu, zaradi katerega
je moralo iz Slovenije pobegniti na deset tisoče državljanov, saj so
predstavljali družbeno, gospodarsko in intelektualno elito. Ploskali
bomo spominu na človeka, ki ga ni bilo sram vzdrževati stikov z
nacističnimi okupatorji, s katerimi se je po potrebi celo sproščeno
pogajal, pozneje pa se je v imenu neuvrščenosti objemal z največjimi
afriškimi klavci.
Paradoksi zgodovine so v slovenskem močvirju blizu absurda; še kar
naprej nazdravljamo politiki, zaradi katere je Slovenija izgubila del
svojega etničnega ozemlja, zaostala v gospodarskem in siceršnjem
razvoju ter se leta 1990 znašla na repu Evrope.
Slovenija si od titoizma še vedno ni opomogla.
Vrni se, tovariš Tito z bogato rito!
Danes, ko smo podvrženi pro forma vladavini ducata amaterskih
gledališčnikov, ki (se) igrajo, da znajo vladati, je možno celo to, da
bomo spet slavili 25. maj in da bo v ta namen organizirana kaka
proslava.
Po več kot dveh desetletjih se vračamo tja, od koder smo prišli.
Je bila vmesna zgodovina, torej obdobje zadnjih dvajsetih let, le
nekakšen intermezzo, po katerem se bo znova zavrtela nazaj? Ko je
sredi aprila minilo 20 let od prvih svobodnih in demokratičnih
parlamentarnih volitev na Slovenskem, se ni zgodilo nič. Nobenega
uradnega, od države obeleženega dogodka, nagovora, kaj šele
organizirane slovesnosti ali celo proslave. Nič. Tišina. Pa so bile
volitve aprila 1990 kajpak prelomen, epohalen dogodek. Ne le za
demokratično opozicijo, temveč tudi za nekdanje boljševike, poznejšo
zvezo komunistov, socialiste in njihov podmladek.
Volitve leta 1990 so (bile?) vrednostni temelj narodove demokracije,
točka nesporne legitimnosti vseh političnih strank in gibanj. Kako naj
si razlagamo dejstvo, da jih je oblast preprosto - ignorirala? Jih
nikoli ni bilo, so bile mar nekaj najbolj obskurnega v novejši
zgodovini Slovenije?!
Brisanje zgodovine ne more biti naključno. Vrača nas v obdobje
titoizma. Skozi prizmo formae mentis, ki je mnogo bliže tistim, ki so
zagrešili Katyn, kot tistim, ki so bili njegove žrtve, se ta enigma
tudi počasi, a zanesljivo razvozlava. Njeni obrisi se kažejo v somraku
absolutnega relativizma, kar nas v družbi drugih evropskih narodov, ki
sta jih je opustošila kljukasti križ in rdeča zvezda, kot državo
postavlja v nezavidljiv položaj. Veliko ljudi tega niti ne opazi, ker
se ukvarjajo z eksistenčnimi vprašanji, toda krivični bi bili, če bi
od njih pričakovali družbeni angažma; zamera gre predvsem družbenim
elitam, ki se bodisi pretvarjajo, da tega ne vidijo, bodisi so se
zatekle v nekakšno resignacijo, v svoj slonkoščeni stolp, v katerem
skrivajo celo čustva.
In ko kakšni brezposelni, nesrečni materi samohranilki enkrat prekipi
in na spletnem forumu napiše, da si bo v obupu vzela življenje, še
prej pa počila plutokratko iz kaste nedotakljivih, se nanjo spravijo
kriminalisti in jo obravnavajo kot članico Al Kajde.
Kajti čuteči ljudje, ki jim ni vseeno, ne skrivajo čustev. Prepisana
strokovna knjiga s svetovnega spleta, primitivno divjanje po
avtocestah ali politično izsiljevanje vladne krize so še najmanjša
težava. Takšni izgredi kvečjemu razgaljajo vrednostni sistem
vladajočih. Označujejo bolezen vladanja, ki jo je moj prijatelj Ivo
Hvalica nekoč duhovito diagnosticiral kot višinsko bolezen.
Kje je uporni človek?
Čuteči ljudje, ki jim ni vseeno, govorijo o popolni odsotnosti
družbenih norm in avtoritet. Še cerkev je obmolknila. V slabokrvni
(anemični) družbi, kjer ni moralnih avtoritet, postopno razpade
vrednostni sistem. Nič več ni sveto, norčevanje in cinizem sta
samoumevna. Popolna brezbrižnost, ignoranca in molk ob nedavnem obisku
dalajlame v Mariboru gredo v ta kontekst.
Če se vrnemo k izhodiščni tezi o ciničnem, celo posmehljivem tonu do
tradicionalizma, vere in človeškega dostojanstva, potem je popolni
molk (svetla izjema je bil ministerBoštjan Žekš, ki je v primeru
tibetanskega verskega voditelja rešil čast slovenske države!) laže
razumljiv. Še več, je celo v kontekstu naše moralne imbecilnosti.
Vlada, ki je decembra lani z odprtimi rokami sprejela spornega ruskega
veleposlanika Zavgajeva, je etos tako rekoč obredno ubila.
Takšno stanje duha je ubijajoče. Čutečega človeka, v katerem še tli
ostanek tistega, čemur je Albert Camus dejal uporni človek (l'homme
révolté), sili k ponovnem razmisleku o sebi, svoji biti in tu-biti ter
predvsem o odnosu do državnega aparata, ki generira vso to družbeno
anomijo. Za začetek je znova pametno vzeti v roke znamenito knjigo o
državljanski nepokorščini (Henry David Thoreau: Civil Disobedience),
iz katere je svoje nauke črpal tudi Mahatma Gandhi.
Prihaja čas, da gremo vsi v (moralno) opozicijo!
Dejan Steinbuch je svetovalec uprave Styria Media International AG .