Ignoriranje in temeljne človeške pravice (popravek)

[Boris the Turk]

Živjo!

Čisto na kratko bom opisal dejstva svoje življenjske zgodbe in dodal še mnenje varuha človekovih pravic, gospoda Matjaža Hanžka, o ignoriranju. Moj namen je osvestiti ljudi o zelo pereči temi – destruktivni zvrsti ignoriranja - in preprečiti nadalnje zlorabe nad ljudmi na tak način. Prikazati želim, da je v medsebojnih odnosih potrebno ljudi spoštovati, še posebno ko pride do potrebe po razreševanju konfliktnih situacij, ne pa jih kar na vsepovprek ignorirati, ko se to nekomu zapaše. Svoboda nekoga je omejena s svobodo drugega in dokler svoboda ni usklajena, je ignoriranje lahko izjemno krivično, kruto. Moj namen je tudi pomagati bolj krhkim osebam, ki so žrtve takih situacij in imajo podobno izkušnjo, da ne bodo dušeševno zbolele. S tem namenom se bo ustanovil forum, kjer se bo razpravljalo o tej tematiki. V medsebojnih odnosih na delu lahko pride tudi do mobinga, za kar v Sloveniji do nedavnega ni bilo ustreznih kazni. O tem lahko preberete tukaj. Jaz bom šel malo globje, zanimajo me tudi razmerja doma, med prijatelji, na cesti, pravzaprav ne glede na okolje.

Bil sem žrtev takega ignoriranja (z mano se je namenoma ravnalo tako, kot me sploh ne bi bilo) v medsebojnem odnosu z določeno osebo, s katero sem se zapletel v hud nesporazum. Nad mano se je vršila diskriminacija (zapostavljanje). Ko sem si prizadeval za sporazum, me je oseba nesramno pisno oblatila, nad menoj je uporabljala sarkazem (zelo negativen, poniževalen odnos do česa), cinizem (posmehovanje in preziranje mojih vrednot, ki so splošno priznane), podcenjevanje, brezobzirno žaljenje, ki je v neskladju z moralnimi normami, šikaniranje, izkrivljanje resnice. Podajala je irealne informacije o meni, ki so predvsem izhajale iz njenih predsodkov, vnaprejšnjih povsem neosnovanih sodb. Ker sem upravičen do razjasnitve takih tvez, sem osebi seveda vse pisno pojasnil, a nisem dobil nobenega povratnega odgovora, kjer bi bilo potrjeno, da je uvidela zmoto. Pri razreševanju problema (ki je v dialogu potekalo zgolj preko parih e-mailov) oseba ni odgovarjala na bistvena vprašanja, ni hotela pozorno poslušati, previdno pristopiti k razreševanju. Prikrivala je resnico, me s svojimi kratkimi odgovori zavajala v slepo ulico, potem pa, ko sem se trudil razumeti povedano, prekinila debato v tej smeri. Občutek sem imel, kot da je večina njenih odgovorov namenjena temu, da me iritira. Od časa do časa sem mislil, da gre za humor, na kar je tudi sama namigovala, a sem prepoznal, da temu ni tako, zato sem začel razmišljati o možnostih nadutosti, narcisoidnosti ali kakšnih drugih osebnostnih problemov te osebe. Humor je, ko nekoga spraviš v dobro voljo, ko si prizadevaš za dobro voljo, ko nekaj šaljivo prikažeš, ne pa ko spraviš človeka v krizno situacijo (duševni zlom), potem pa ga pomiluješ (oziroma to hliniš, ker je težko verjetno, da bi me oseba še naprej totalno ignorirala, če bi ji bilo kaj mar zame) in ne narediš ničesar v tej smeri, da bi si opomogel, ampak še huje – ga pikro oblatiš in ignoriraš naprej. V takem primeru se razvidi hudo pomanjkanje sočutja in empatije. Sicer je pa oseba sama povedala, da ji ni čisto nič mar zame, kot da sem objekt, številka, ne pa človek.

Po neprestanem izvajanju psihičnega terora nad menoj sem utrpel psihični zlom, v katerem se več mesecev nisem mogel učiti za faks, zjutraj sem poležaval od pol ure do več ur, v enem dnevu se mi je več tisočkrat (brez šale) porodila neprijetna misel o nerazrešenem problemu, bil sem na smrt žalosten, v totalnem stresu, zelo težko sem se skoncentriral, v prsih sem dnevno pogosto čutil hud pritisk, kot da bi me hotel nekdo uničiti, raznesti odznotraj.

Osebo sem večkrat zaman prosil za konstruktiven, dinamičen pogovor, da bi dosegel notranji mir. Njeno vedenje je bilo še naprej nespodobno, varljivo, protislovno. Po vsej psihični zlorabi nad mano sem si po sedmih mesecih komaj opomogel, kljub temu pa sem se še več mesecev soočal s travmami.

Zaradi moje močne volje in vztrajnosti, prizadevanja za razkritje Resnice (stanje, kjer se subjektivne resnice posameznikov med seboj povežejo, uskladijo) sem si po več kot enem letu z velikim trudom in samoizpopolnjevanjem (beri – osebnostna rast) opomogel. Oseba se mi je po več mesecih sicer na kratko pisno opravičila (kdo ve zaradi kakšnih motivov – ali zaradi resničnega obžalovanja ali zgolj zaradi tega, da bi »obdržala svoj obraz« med prijatelji), kljub temu pa je s svojimi zvitimi prijemi želela ustvariti iluzijo, kot da se ni zgodilo nič hudega in kot da sem se sam pripeljal v tako situacijo. Da je bila oseba namerno neodgovorna, sem ugotovil na podlagi tega, da mi je v bran zgolj navrgla, da ne bo šla popravljati napak zaradi tega, ker naj bi jaz njej povzročal neprijetnosti, brez da bi navedla o čem sploh govori, brez razumne razlage in zgledne diskusije, da bi se izmenjala mnenja in podali različni vidiki na situacijo, našli kompromisi,... Kljub temu, da sem osebi povedal, kako hudo me boli nerazrešena situacija, mi je očitala teženje, pa čeravno nisva bila v neposrednem stiku že 2 leti, vse od nastanka nesporazuma. Po njeno bi moral biti na milost in nemilost prepuščen življenju v laži in duševni stiski, čeprav je odgovornost na obeh straneh. Na srečo sem postal imun na žalost, jezo, tako da ju sicer lahko zelo globoko občutim, ampak po želji v trenutku odpravim. Brez te lastnosti bi morda psihično zbolel.

Kaj poreče varuh človeških pravic o predsodkih in ignoriranju...

Medtem ko so ljudje nekdaj predsodke izražali v neposrednih stikih s člani drugih družbenih skupin, se danes kažejo predvsem skozi izogibanje stikom z njimi. Sodobni rasisti ne trdijo več, da so na primer črnci manj inteligentni kot belci, da so leni, temveč da imajo
preveč pravic, da zahtevajo preveč privilegijev. Tudi ne gradi na neposrednih odzivih ljudi na pripadnike etničnih manjšin, temveč na posrednih odzivih. Medtem ko naj bi pri tradicionalnem rasizmu prevladovalo sovraštvo in odkrito nasilje do drugih skupin, sedaj
prevladuje ignoriranje, distanca, cinizem. "Novi" rasizem torej ni tako izključevalen kot "stari" rasizem in se izraža posredno in bolj prikrito (Ule, 1999).

SOVRAžNI GOVOR KOT DEJANJE NASILJA

Sovražni govor je eden najpomembnejših generatorjev sovraštva. Zahteve po kaznovanju niso zahteve po politično korektnem govoru temveč zahteve za sprejemanje odgovornosti za izrečene besede. Svoboda govora je vedno na nek način omejena. Učinkoviteje so
varovani simboli in »država«, potem bogati, ugledni ljudje in nosilci moči, nezavarovani pa so tisti, ki so tarče diskriminacij. V tem smislu je dilema o svobodi govora lažna, saj zakonodaja tudi v ZDA omejuje govor.

Med obojimi argumenti je nekaj značilnih razlik, ki nakazujejo jedro nasprotij med zagovorniki in nasprotniki omejevanja govora. Te razlike lahko strnemo v par ugotovitev:

1.)Nasprotniki omejitev trdijo, da sovraštvo nastaja zaradi občutka nemoči in ogroženosti in je zato »naravno«. Občutki ogroženosti so spodbujeni namerno s širjenjem predsodkov in sovraštva.

2.)Nasprotniki omejitev menijo, da prepoved besed le zakrije skrite misli in čustva, še več, jih intenzivira. Ljudje jih ne morejo ozavestiti, če nimajo priložnosti pogovarjati se o njih.

Zatrtje čustev ljudi frustrira in se prej ali slej sprosti, takrat pa so lahko oblike nasilja dosti hujše. Zagovorniki omejitev trdijo, da sovražni govor nima namena odpirati razprave, temveč jih končati. Kot druga dejanja nasilja je tudi sovražni govor uporaba moči, da bi podredili  druge. Ljudje še vedno lahko ozaveščajo svoje predsodke in stereotipe, se o njih pogovarjajo, nimajo pa pravice diskriminirati.  

Omejevanje sovražnega govora je v resnici razmejevanje med prav in narobe – v tem pogledu je ustvarjanje družbene norme. Ne gre torej za ustvarjanje tišine temveč za jasno sporočilo, da sovražni govor nima legitimnosti, ta norma pa se uči podobno kot druge.

 

Lep pozdrav,

Boris Turk